Z mislijo na jutri
Komentarji
09. 10. 2015, 06.00
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 18.23
Gasilci so se še posebej v zadnjih letih izkazali kot ljudje, ki jim Slovenci najbolj zaupamo. Gasijo požare, pomagajo pri naravnih in prometnih nesrečah, na javnih prireditvah skrbijo za varovanje, seznam njihovih nalog pa je še precej daljši. Bistvo pa je, da so tam, ko jih ljudje najbolj potrebujemo, in tudi takrat, ko državne institucije odpovedo. So prvi, poznamo jih in jim zaupamo.
Slovensko gasilstvo temelji na prostovoljstvu, kar je fenomen v svetovnem merilu. Noben drugi narod nima tolikšnega odstotka prostovoljcev, ki na stotine ur svojega življenja porabijo za pomoč drugim v najhujših trenutkih v življenju.
Gasilske organizacije pa kljub prostovoljnemu delu potrebujejo sredstva za svoje delovanje, za nakup opreme in vzdrževanje požarne varnosti. Zanje imajo občine v proračunskih postavkah predvidena sredstva. Ponekod nekoliko manj, drugod nekoliko več. Primorske občine za vzdrževanje požarne varnosti porabijo večji delež proračuna od kolegic iz drugih koncev Slovenije. Zato se je država na začetku tisočletja odločila, da bo na Primorskem v 21 občinah priskočila na pomoč s sofinanciranjem nakupa vozil za reševanje v naravi. Program je dosegel svoj namen, opremljenost gasilcev je na Primorskem veliko boljša kot na začetku tisočletja. Z dobrim milijonom evrov je država le v zadnjih šestih letih občinam pomagala do nakupa kar 37 vozil. Pohvalno, a predvsem nujno potrebno. Za požar, kot je Kras zajel leta 2003, ko je zgorelo približno 1000 hektarjev površin, so primorski gasilci danes pripravljeni celo bolje kot pred 12 leti. Upravičeno pa se sprašujejo, kako bodo lahko svoje delo opravljali jutri ali celo pojutrišnjem, če bo njihova usoda odvisna le od vse tanjših proračunov posameznih občin. Odgovornost države je, da trajno poskrbi ali vsaj sodeluje pri zaščiti bolj ranljivih območij, kar Kras in okolica gotovo so. Saj veste, po toči zvoniti je prepozno.