Vizija in tudi denar
Dobro leto po oklicu prvega stečaja za vipavski Agroind, ki je moral do pravnomočne odločitve še dvakrat skozi stečajno proceduro, je zdaj upati na skorajšnji razplet zgodbe, ki je zaznamovala zadnje leto v Vipavski dolini.
Edina svetla plat v tej zgodbi je dejstvo, da kljub vsem zapletom vipavska klet v stečaju še vedno posluje. In to normalno, s svežimi prihodki od prodaje vina kupcem, ki Vipavcem niso obrnili hrbta, in z rednim plačilom stroškov, kar ohranja upanje v obstoj družbe.
S tem adutom se stečajni upravitelj tudi podaja v prvo dražbo za prodajo podjetja kot poslovne celote. Kaj se bo iz nje izcimilo, bo znano čez dober mesec.
Upajmo, da se bodo Vipavcem tokrat izpolnile želje in se ne bo ponovil scenarij prodaje pod taktirko slabe banke. Ta se s prodajo zadolženega Agroinda ukrajinskim lastnikom družbe s sedežem na Cipru ni ravno izkazala. Izbrala je takega, ki je s svojimi odločitvami dokazal, da se na vinogradništvo ne spozna prav veliko, krizni menedžment podjetja pa si je zamišljal precej po domače.
Zdaj je verjetno še slepcu kristalno jasno, da vipavska klet še ene takšne nasedle kupčije ne bo preživela. Težko je verjeti, da bi se ob ponovitvi scenarija tudi našel kdo, ki bi podjetje ohranjal pri življenju, za kar si pod vodstvom stečajnega upravitelja zadnje mesece prizadeva preostala ekipa delavcev.
Ali bo tokrat zainteresirane kupce zanimal obstoj podjetja in vinogradništva v dolini, ali le zaloge vina, nepremičnine, tržišče, je še uganka. Največja vrednost Agroinda v stečaju je ob normalni proizvodnji njegov tržni položaj, ki si ga je Klet Vipava gradila vse od leta 1894, ko so tamkajšnji vinogradniki ustanovili prvo vinsko klet na Slovenskem.
Prvi resni preizkus za novega lastnika, če bo dražba uspela, bo letošnja trgatev, kajti brez grozdja tudi vina ne bo. In upati je, da se Vipavci ne bodo več pustili peljati žejne čez vodo.