Virtualni “strici”

Pred ne tako davnimi časi so starši svarili otroke pred “strici”, ki bi jih vabili v svoje avtomobile, jim ponujali bonbončke ali jim obljubljali, da jim bodo pokazali kaj zanimivega. Danes postajajo vse večja nevarnost virtualni “strici”. Nihče ne ve, kdo se v resnici skriva za “prijatelji”, ki jih otroci v svoji naivnosti spoznavajo na spletnih omrežjih in z njimi delijo tudi zelo občutljive podatke in celo fotografije. Razkrijejo, kdaj so sami doma, kaj počnejo, kdaj se kam odpravijo ...

Korak od virtualnih prijateljstev do izsiljevanja ali zlorab je zelo kratek. Posledice so lahko zelo hude in, kot ugotavljajo tudi strokovnjaki, vse prej kot virtualne. Na krhkih otroških psihah lahko pustijo trajne rane, ki se v dobi odraslosti pokažejo v različnih pojavnih oblikah. Tudi tako, da v otroštvu zlorabljeni postanejo tisti, ki zlorabljajo.

Življenja brez spleta si danes ni mogoče predstavljati. S sodobnimi elektronskimi napravami znajo rokovati že mnogi tri- ali štiriletni malčki, ki še ne poznajo abecede, a natančno vedo, katera ikona jih pripelje do želene vsebine. Če se to dogaja pod nadzorom staršev in s časovno omejitvijo, ni nič narobe. Ne nazadnje morajo otroci že v prvih razredih osnovne šole na spletu iskati učno snov, urnike in druge uporabne podatke. Narobe pa je, če jih zanese in ne prepoznajo več meja, prek katerih ne smejo.

V šoli že vsak otrok, denimo, potrebuje telefon, da pokliče starše, kdaj naj ga pridejo iskat. Toda: ali ga potrebuje tudi za pošiljanje kratkih sporočil in iskanje zabavnih vsebin med poukom? Otrok, ki razume, da tega ne sme početi, bo morda dojemljiv tudi za siceršnje nasvete staršev, kako naj varno uporablja splet, za kakšne namene in na kateri točki naj samemu sebi postavi mejo. Starši, ki si kupujejo mir tako, da otrokom ne postavljajo nobenih spletnih omejitev, pa naj se vendarle spomnijo, da je za otroka koristno tudi druženje s pravimi prijatelji. Tudi za ceno kakšnih strganih hlač in opraskanega kolena.

---

---