Videz vara

“Je trden ta most?” preverjajo otroci v igri. “Kot kamen in kost,” jim odgovarjajo drugi, ki se močno držijo za roke. Pri mostu čez Jernejev kanal na poti, ki vodi v Sečoveljske soline, pa ni nihče preverjal, ali so “kosti” mostu trdne. Gradbena inšpekcija si je most le ogledala, ocenila, da je nevaren in ga zaprla. En dan so lahko čezenj vozili tovornjaki, drugi dan niso smeli nanj niti pešci.

Most, ki vodi v soline, je majhen. V primerjavi z dotrajanimi mostovi na cestah po vsej državi mogoče celo nepomemben. A na njem se je razkrila vsa okostenelost predpisov - inšpektor si most ogleda, oceni, ali je varen ali nevaren, in če je nevaren, ga zapre. To je to. Pika. Konec. Druge možnosti ni.

Ni niti zdrave kmečke pameti. Če bi jo uporabili, bi se najprej srečali s tistimi, ki skrbijo za most, preverili, ali je res tako dotrajan, da ne prenese niti 60-kilogramske sprehajalke, morebiti določili omejitev obremenitve na njem in razumen rok za obnovo.

A ne, most je treba najprej in soline vrniti v čas pred 150 leti. Nato sledi ugotavljanje tistega, kar je že jasno: le kdo bi lahko bil lastnik mostu, če stoji na državnem zemljišču?! Nato pride na vrsto preskus obremenitve in most se pod enajsttonskim tovornjakom poda za pol milimetra. Na ministrstvu nato ugotovijo, da soline potrebujejo dostop - da zaposleni pridejo do službe, da sol peljejo do prodajnih mest, da komunala odpelje smeti, da pripeljejo material za obnovo nasipov, ki varujejo pred poplavami. In sklenejo, da bo treba letos “prioritetno obnoviti most”.

Medtem so le nekaj metrov stran na razmajanih in trhlih rogovilah privezani čolni. Do njih vodijo vegasti in luknjasti mostički. Ob njih je vse več bark, tudi novih in lepih. Vse več pa je tudi potopljenih in grdih. A po dvanajstih letih pozivov, naj nekdo vendarle ukrepa in počisti sramoto v Jernejevem kanalu, lahko ugotovimo le, da videz vara - na pogled najbolj gnili mostovi, so najbolj trdoživi.

---

---