Več kot udobno
46 glasov le dveh strank je v slovenskem parlamentu dovolj za izvolitev predsednika vlade, vendar se je v pretekli praksi pokazalo, da je v nadaljevanju tako tesna večina za vlado problematična. Miro Cerar je po dolgem času kandidat, ki si s tem ne beli glave, od volitev sem si je lahko obetal udobno vladanje svoje SMC v sodelovanju z Desusom in SD. To je bilo za Cerarja zadostno jamstvo, dodatne okrepitve z ZaAB ne potrebuje in sinoči ji je rekel “ne”.
Je kandidatura Alenke Bratušek za evropsko komisarko res tako zmotila Cerarja? Prav je imela odhajajoča premierka, ko je s prstom pokazala na Karla Erjavca. Tudi njega je za komisarja predlagala tista vlada, v kateri sedi predsednik Desusa. Da je bil odsoten na tisti seji vlade, ki je odločala o kandidatih, je smešen argument, ki ga ne bi smela spregledati protikorupcijska komisija, ko je vzela pod drobnogled Bratuškovo. Ta si zdaj lahko misli svoje. Morda to pomeni konec še enega, leta 2011 novega političnega imena.
Številka 52 je za DZ lepa, udobna. Lahko pa bi bila še višja, ampak ... Cerar je nemudoma odpisal le največjo opozicijsko stranko SDS, vse druge je, tako je zagotavljal, iskreno vabil k sodelovanju. Če bi se mu povabljenci odzvali, bi se pravzaprav znašel v zadregi - kar je preveč, je preveč, bodo rekli ljudje. Bolj ali manj pričakovano se je v opozicijo umaknila NSi, manj pričakovano pa mu je še prej z umikom iz kroga možnih koalicijskih partnerjev “pomagala” Združena levica. Ali so se nadebudneži prenaglili, bo pokazal čas, če ne prej, ob naslednjih volitvah. Kajti volili so jih tudi mnogi, ki so računali na lepe državne službe.
Kakorkoli, imel bomo dovolj močno vlado. Politična stabilnost je za državo dober obet, kaj tudi zmore, pa bo nova oblast morala pokazati prav kmalu. Na drugi strani ob delu predvidoma neproblematične opozicije stoji tudi tista prava z dovolj izkušnjami, da vladi gleda pod prste, kar tudi državljani pričakujejo in si zaslužijo.