V udobnih čevljih
Štirje se potegujejo za mesto direktorja Pokrajinskega muzeja Koper. Sedanji prvi mož muzeja, dva zaposlena ter strokovnjakinja za arheologijo in muzeologijo, edina, ki živi onkraj Črnega Kala in se je dosedanji spori v tem javnem zavodu niso dotaknili. Kdor koli bo izbran, bo moral zavihati rokave. Kdor koli bo izbran - gledali mu bodo pod prste. Tega ne bodo počeli obiskovalci, ki jim je za stole in stolčke in tiste, ki na njih sedijo v javnih zavodih, malo mar. To bo moral početi svet zavoda. Morda mu bo to šlo od rok nekoliko bolje kot doslej, ko je dovolil, da so se spori, sprva majhni, začeli nabirati pod preprogo. Pranju umazanega perila v javnosti bi se lahko izognili. Če so zaposleni nezadovoljni, ne morejo biti zadovoljni niti direktor niti koprska občina, ustanoviteljica javnega zavoda Pokrajinski muzej Koper.
Luka Juri je v čevlje direktorja muzeja resda stopil po politični liniji. Njegova stranka SD je ponudila podporo koprskemu županu, Juri pa je dobil direktorsko mesto v muzeju. Ni imel izkušenj z vodenjem muzejev in strokovnjaki konservatorji, ki jih danes vodi, mu niso zaupali. Ne njegovemu programu ne vizijam, po katerih skuša iz muzeja narediti uspešno podjetje. To mu uspeva, a ne v tolikšni meri, kot bi sam želel. Obiskovalcev, ki vstopijo v muzej in plačajo vstopnico, je resda več kot minula leta, a že spet ne toliko, da bi lahko sklenil roke na temenu in si samozavestno rekel: “Dobro smo delali”.
Ko je postal direktor, je ulovil trenutek, kakršnega si je lahko samo želel - trenutek, ko se je pričela obnova muzeja. Četudi si Juri zanjo ne more lastiti zaslug, je gotovo užival v dinamiki in spremembah, ki jih je obnova prinesla. Ko se je ta končala in je muzej odprl vrata, pa je moral Juri dokazati, da mu čevlji niso preveliki. Soočal se je z načini, kako privabiti čim več obiskovalcev. Svojo samozavest dokazuje tudi s tem, da znova kandidira za položaj direktorja, bržkone prepričan, da je župan Boris Popovič prav tako že prepričan. Bomo videli.