Ustavni nesmisel

Tisti del slovenskega naroda, ki ima resne težave s samopodobo, je bil včeraj v hudi dilemi. Tako rekoč nemogoče se je bilo namreč odločiti, ali pritisniti še en komentar v slogu “marš domov golazen begunska” pod zgodbe o premraženih in lačnih otrocih, ki korakajo po blatnih balkanskih travnikih, ali se raje lotiti homofobnega razmisleka v obrambo namišljenih, sicer obutih in sitih slovenskih otrok, ki pa jim grozi izguba duše v izprijenih istospolnih gospodinjstvih.

Ta obešenjaška misel bi bila lahko smešna, če ne bi bil včeraj idealni dan za ugotovitev, da Slovencem prav nihče ničesar ne jemlje, temveč se sami odrekamo temeljnim civilizacijskim pridobitvam. Pod ceno prodajamo ne le vrednote razsvetljenega kontinenta, temveč tudi mukoma pridobljeni pamet in razumevanje sveta.

Državni zbor je elegantno in z eno potezo razrešil ustavno dilemo, na katero so opozorili sami varuhi zakonitosti. S tem je precej olajšal življenje manjšini državljanov, ki so imeli dotlej nepotrebne in velike težave, prav ničesar pa ni vzel večini. Izenačitev pravic parov zato ni bila le uresničitev temeljnega načela enakosti pred zakonom, temveč tudi najbolj racionalna, trezna, smiselna in logična od vseh možnih odločitev.

Ustavno sodišče je v nekakšnem prikritem samozanikanju to odločitev izničilo ter s tem dalo krila in potrditev bizarni tezi, da gre del slovenske civilne družbe v boj zaradi otrok. V nasprotju z, denimo, sirskimi in iranskimi družinami, ki gredo na pot zaradi socialne podpore. Ter seveda želje po širjenju kalifata.

Absurd je popoln in znova rahlo komičen, ko isti ljudje, ki slovensko družbo v imenu konzervativnosti tlačijo nazaj v srednji vek, zganjajo moralno paniko zaradi domnevne grožnje nazadnjaške islamske miselnosti evropskemu načinu življenja. Kot v vsakem mračnem obdobju so tudi v tem edino resnično upanje pametne ženske. Štiri od petih ustavnih sodnic so to že dokazale.


Preberite še


Najbolj brano