Uporaben model

Primer Postojnske jame je zagotovo eden boljših modelov upravljanja naravnih oziroma kulturnih vrednot v Sloveniji in tudi širše. Model, pri katerem bi se država, ki ji že vrsto let ne uspe urediti, na primer, statusa Kobilarne Lipica, milijone evrov pa izgublja tudi s financiranjem premalo učinkovitih javnih zavodov, nemara lahko zgledovala po sebi.

Država je v tem primeru podelila koncesijo za rabo naravne vrednote gospodarski družbi. To v praksi pomeni, da njeno upravljanje v tem primeru za državo ni finančno breme, saj se vlaganja v jamo financirajo iz koncesijske dajatve. Njena višina je sorazmerna s številom prodanih vstopnic, deležna pa je je tudi lokalna skupnost, kar v primeru upravljanja nekaterih drugih naravnih in kulturnih vrednot sploh ni urejeno.

Strošek za državo pa niso niti kadri, saj so ti zaposleni v gospodarski družbi, ki povrhu vsega zaradi dobrega poslovanja državi plačuje tudi zajetne davke. V javnem zavodu je logika obratna. Tako vlaganja (pri čemer ni nujno, da država sploh zagotavlja vse svoje obveznosti) kot zaposleni so v breme proračuna. V kako visokem deležu, pa je odvisno tudi od njihove prizadevnosti za ustvarjanje lastnih prihodkov iz tržne dejavnosti. Pri tem je seveda iluzorno pričakovati, da bi bili zaposleni v javnem zavodu enako motivirani za ustvarjanje prihodkov kot zaposleni v zasebni družbi. A tu se nemara skriva tudi past. Kdaj komercialni interes prevlada nad interesom varovanja in ohranja narave? Lahko upravljalec podleže logiki zasledovanja dobička za ceno izkoriščanja narave?

Postojnsko jamo so za turistični obisk “žrtvovali” že pred skoraj 200 leti. V časih nekdanje skupne države je dosegla rekordnih milijon obiskovalcev letno. Trend rasti obiska ponovno beleži v zadnjem obdobju. Prvi mož Postojnske jame pravi, da se zaveda odgovornosti, da jamo ohranijo tudi za naslednje generacije. Na državi je, da določi varovalke in upravljalca dosledno nadzira.

---

---