Tretji pas sramote
Odgovor ministra Petra Gašperšiča na pobudo za začetek gradnje tretjega pasu na avtocesti med Razdrtim in Ljubljano je tipičen odgovor naše meglene politike. Namesto da bi se minister vsaj iz spoštovanja do državnega sveta, od koder je prejel pobudo, potrudil in tehtno odgovoril, tretjega pasu niti omenja ne, ampak le našteva lepotne izboljšave naših avtocest. Kot če bi nove lučke v preozkih predorih predstavljali kot izjemno pridobitev.
Gradnja tretjega pasu seveda ni mačji kašelj, je zahteven in drag projekt, ki se ga bo resno lotila le odgovorna vlada. Pa čeprav za začetek le z načrti. Tako kot bi se morala odgovorna politika že danes lotiti temeljite obnove naše sramotne železnice, da o drugem tiru niti ne govorimo.
Drago jabolko je bila tudi gradnja našega avtocestnega križa med leti 1994 in 2009, pa je država vanj vendarle ugriznila. Ker druge izbire ni imela. Ali se pridružiti infrastrukturno razvitemu svetu ali ostati zakotna, s kolovozi prepredena državica. Takrat se je pridružila razvitemu svetu, sicer le proti zahodu, proti Hrvaški pa še danes blokira njihovo prvo pristanišče.
Z našo zastarelo železnico in luknjastimi cestami ter žal tudi vsemi pokrpanimi avtocestami (pa čeprav so najmlajše stare komaj dobro desetletje) se naša lepa deželica spet odmika od razvitega sveta. In zaradi tega greni življenje tako tujcem kot domačinom.
Država pobira davke, da s tem denarjem vsem državljanom zagotavlja boljše pogoje življenja. Na področju infrastrukture pa že leta le vzdržuje obstoječe stanje, ali pa še tega ne. Vožnja v več deset kilometrski nepretrgani koloni po avtocesti ni vožnja po avtocesti. Če so naše avtoceste za odgovorne dovolj široke, bi morali poskrbeti, da bi se promet lahko preusmeril drugam. Drugače se bo kmalu našel kakšen voznik, ki bo po vožnji v koloni od Razdrtega do Ljubljane na sodišču oporekal plačilu vinjete. Za vožnjo v koloni pa res nikomur ne bi bilo treba plačevati, mar ne?