Tirni absurdi

Poldrugo leto so Slovenske železnice potrebovale za to, da so za električne vlake in s tem tudi potniški promet ponovno usposobile železniško progo proti Primorski. Ne da bi podcenjevali zahtevnost sanacije, a vendar je na mestu vprašanje, ali ne bo zaradi dolgotrajnosti prenove škoda, sploh na daljši rok, večja od stroškov prenove. Poleg finančne namreč ne gre zanemariti niti škode zaradi spremenjenih potovalnih navad, saj so se bili številni potniki primorani vrniti nazaj v avtomobile.

Da imajo Slovenske železnice očitno težave z odgovornim postavljanjem prioritet in gospodarno uporabo denarja, zelo dobro ilustrira tudi primer železniške postaje v Košani ob tej isti primorski železniški progi. Slovenske železnice ugotavljajo, da število potnikov na tem postajališču (pa ne le tem) upada - za kar so, mimogrede, zaradi nekonkurenčnosti najbrž odgovorne tudi same. Kljub temu so v prenovo tega postajališča, kjer je pred žledom dnevno vstopilo in izstopilo le okrog 20 potnikov, vložile več kot milijon evrov. To je bilo celo po ocenah potnikov nepotrebno, saj takšnega standarda ne premorejo niti bistveno večje železniške postaje in bi ustrezne pogoje za potnike lahko zagotovili za precej manjši denar. Še dodatnega prek pol milijona pa je na tej lokaciji stala ureditev izvennivojskega križanja železniške proge. A čemu takšen vložek, če zdaj na tej postaji nekateri vlaki zaradi varnosti ne morejo več ustavljati? Kako je mogoče, da si odgovorni pri tako zajetni naložbi privoščijo takšno radikalno napako, da naložba, v katero vlagajo, na koncu sploh ne bo mogla prav služiti svojemu namenu?! In da bo torej po prenovi stanje slabše, kot je bilo pred njo? Ob tem pa celo brezsramno priznavajo, da so za to že vnaprej vedeli. Ali bo za takšne absurde kdo odgovarjal? Če se pri državnih infrastrukturnih projektih tako ravna z javnim denarjem, potem ni nič nenavadnega, da smo, kjer smo.

In da smo še precej daleč od tega, čemur pravimo trajnostna in ekološka mobilnost.


Preberite še


Najbolj brano