Strgana plahta

Po Goriškem tava na desetine prosilcev za azil, Pakistancev in Afganistancev, ki med čakanjem na to, da počasni državni aparat obdela njihove prošnje, nimajo ne hrane ne vode ne strehe nad glavo. Na skoraj vsaki fotografiji teh izgubljenih ljudi se najde kakšna odeja. Ponavadi siva ali svetlo rjava, s čednim cvetličnim vzorcem. Ki spominja na otroško sobo iz preteklosti, na babičin kavč, na mir in toplino varnega srednjeevropskega doma.

Desničarske organizacije so na ljudi, ki so se brezdomnim tujcem odločili podariti staro odejo, prilepili etiketo “buonismo”. Beseda označuje ravnanje človeka, ki hoče biti dober, prijazen in všečen ter se hkrati ne loteva reševanja težav. Ironično je, da s to besedo, ki v italijanskem jeziku dobiva vse bolj slabšalni prizvok, označujejo prostovoljce. Edine, ki se sploh borijo. Pa čeprav le na lastnem dvorišču.

Ko se oblasti lotijo nesmiselne naloge uveljavljanja odloka, ki prepoveduje bivanje na prostem, te odeje včasih končajo v črnih vrečah za smeti. Skupaj z nakupovalnimi torbami, v katerih begunci hranijo svojo skromno posest: rezervno majico, košček mila, plastične natikače. Naloga je nesmiselna, že skoraj kafkovsko absurdna, ker ljudje, ki jih oblast ne izžene v drugo državo, a jim tudi ne najde zasilnega bivališča, ljudje, ki ne smejo delati in služiti denarja, tudi nimajo druge izbire, kot da živijo na prostem. In ne bodo preprosto izginili, ker tako veleva odlok.

Ob begunskih polemikah, ki so iz meseca v mesec bolj ideološke in bolj zlorabljane za prikrivanje drugih velikih evropskih težav, je to tudi edina razumna ugotovitev: ti ljudje so tu.

Dileme, s katerimi se ukvarjajo sosedje, najverjetneje kaj kmalu čakajo tudi Slovenijo, ki je premajhna, da bi vplivala na globalne trende, zato se bo morala z njihovimi posledicami sprijazniti in se nanje odzvati. Morda je prav zdaj čas, da se iz dogajanja nekaj metrov stran od namišljene meje nekaj naučimo.

---

---