Stran od papirjev

Ali Idrija turizem potrebuje, že dolgo ni dileme. Enostranska možnost zaposlovanja, večna bitka za tehnične kadre in drugi manj doumljivi prepiri, suša storitev, praznjenje 500-letnega mesta z z begom mlajših in starejših možganov že dolgo kričijo, da ima industrijski polet meje. In bližnji vrh, s katerega više ne gre.

Večja je dilema, ali ima Idrija brez turistične tradicije možnosti za tovrstni razvoj. Zlasti če vprašanje nima jasnega odgovora, kakšen turizem, kdo in kako, predvsem pa za kakšne vrste gosta ga lahko poganja. Teh odgovorov Idrija nima! Ima pa vse - od ohranjene 500-letne dediščine živega srebra in čipk do tradicionalne kulinarike, da bi v odmaknjeno kotlino, polno naravnih vrednot, lahko pritegnila radovedne goste. Vsaj za nekaj ur!

S kakovostjo, ki jo v sebi nosi znak Unesca, upravičena zaščita za imenitno dediščino. Dediščino, ki je pred petimi stoletji zmogla v svet, da je pognala njegov napredek. Kot danes v svet prodira industrija, ki je vešče prerasla rudarstvo, a je s spori dala napačen smerokaz v kakovost, ki jo turizem zahteva.

Povezovanje, zgovorne, srčne, atraktivne in interaktivne zgodbe, črpane iz petih stoletij za vsemogočnega, a hvaležnega gosta. Povezane od najmanjšega muzeja, preko poslednje gostilne do športno rekreacijske poljane.

Ker sodelovanje ostaja idrijski tabu, občino povezuje le kup ničvrednih laskavih nazivov. Da lahko pod njihovo krinko bogaboječe kimajo državi, ko jih odriva od sebe, in popisujejo kupe ničvrednih strateških papirjev. Da solirajo po turističnem svetu, ki prenese vse, le meja ne. Da uresničujejo kupe projektov, da imajo mladi nekaj delovnih mest, predali pa so polni v izborni tujščini napisanih poročil.

Rezultatov pa nič. No, skoraj nič, da ne zanemarimo peščice nekaj deset tisoč obiskovalcev občine in njenih milijone evrov vrednih muzejev. S skupno, globalno dediščino, ki ponuja kruh. Na vsakem koraku, le med papirji in v ograjenih vrtičkih ne.

---

---