Številke in ljudje
Država in lokalne skupnosti sklenejo sporazum z namenom ureditve financiranja in organizacije zdravstvenih ustanov. Ki so, se ve, precej draga reč. Na podlagi načelnih strokovnih ugotovitev in statističnih približkov sporazum določa številčno mejo varnosti porodnišnic. Se na oddelku na leto rodi manj kot 500 otrok? Torej je zdravje mater in novorojenčkov ogroženo.
Le lučaj od zdaj zaprte gorške porodnišnice je šempetrski sodobno opremljen in prav gotovo varen oddelek, ki je bil zasnovan za precej večje število rojstev in bi zlahka sprejel dobrih 200 goriških porodnic na leto. Oddelka sta tudi v Tržiču in v Palmanovi.
Računi in statistika torej neizpodbitno kažejo, da je goriška porodnišnica odveč. Da je ni smiselno več vzdrževati. Da se bo materam in otrokom bolje godilo drugje.
Ampak mesto in meščani na tako številčno logiko preprosto ne pristajajo. Ker jim ni vseeno, kaj bo v rubriki “kraj rojstva” pisalo v dokumentih njihovih otrok. Gre za naivni lokalpatriotizem in prazno, sebično sentimentalnost? Morda. Ali pa gre preprosto za srce.
Vzemimo, denimo, Kosovelov dom v Sežani. Ali ga potrebujemo? Ali je bilo smiselno vanj vložiti milijone davkoplačevalskega denarja?
Po zbirokratizirani in s številkami obsedeni logiki sodobnega sveta je odgovor ne. Ker bi za tistih nekaj nujnih prireditev na leto lahko najemali Cankarjev dom. Podobno je z bazenom v Žusterni, gimnazijo v Ilirski Bistrici, knjigarno v Trstu, muzejem v Kobaridu, gledališčem v Novi Gorici ali knjižnico v Piranu in s stotinami drugih ustanov in dejavnosti, za katere je moč izračunati, da so pogrešljive, da so nepotreben, odvečen strošek.
Čeprav živi le nekaj metrov čez državno mejo, nas razočaranje bodoče goriške mamice, ki bo rodila Tržičana, ne gane preveč. Dokler ne pomislimo, da se lahko zgodi komurkoli in kadarkoli. Če dovolimo, da številke postanejo pomembnejše od ljudi in od srca.