Številke in ljudje

Včasih se zdi, da so prosilci za politični azil v tako imenovanih industrijskih državah nekaj novega. Tudi na vrhu Evropske unije, so, vroče, glasno in čustveno, kot so priznali, razpravljali o porazdelitvi beguncev po članicah, kot da je to problem, ki se je zgodil tukaj in zdaj ter nemudoma zahteva rešitev.

A ni res, da je problem nov. Število prosilcev za azil precej enakomerno narašča že vse od leta 2006. Med letoma 2013 in 2014 je doživelo neobičajno velik skok, predvsem na račun beguncev iz Sirije, a ljudje, ki umirajo in životarijo na mejah Evrope, so že dolgo konkretna resničnost.

Res pa je, da problem nemudoma zahteva rešitev. Evropski voditelji so včeraj sprejeli sklep o porazdelitvi 60.000 beguncev, čeprav statistika priča, da je bilo že v lanskem letu prosilcev za azil desetkrat več. V resnici ne gre zato, kako bodo države poskrbele za teh nekaj ljudi, ampak, kako bodo oblikovale ključ, ki bo obveljal v naslednjih letih, ko evropske modre glave, očitno, pričakujejo, da bo begunska reka le še naraščala. Članice mednarodne skupnosti se torej bolj kot z rešitvami diplomatsko pretanjeno ukvarjajo z lastnimi, majhnimi interesi.

Se pa z domnevno racionalnimi rešitvami ukvarjajo skrajne skupine po vsem svetu, ki prebežnike vidijo kot idealno snov za politični marketing. In tu, v šibkostih in gnojnih ranah evropskega razmišljanja in načina življenja, tiči največja nevarnost. V razčlovečenju in demonizaciji ljudi, ki se borijo za golo življenje in jim ni moč pripisati prav nobene krivde.

Medtem ko so se evropski voditelji prepirali o drobtinicah, se je s spretno pomočjo zgoraj omenjenih prodajalcev strahu slika prebežnikov počasi začela prekrivati s sliko teroristov, ki so napadli v Lyonu in Soussu. Proti tem posplošitvam, ki iz najbolj ranljivih in revnih delajo sovražnika, se ni in se ne bo moč boriti ne z medlimi birokratskimi sklepi ne s čustvenim ponavljanjem fraze, da so “tudi begunci ljudje”.

---

---