Srce v pesjaku
Komentarji
27. 05. 2015, 06.00
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 06.16
Menda je že Darwin trdil, da kakor ljudje tudi živali občutijo veselje, bolečino, srečo in nesrečo. Težko je reči, ali pse v zavetišču nad Dvori skrbi, kaj bo z njimi po sprejetju novega odloka, po katerem bodo zanje skrbeli zaposleni na koprski Komunali, a zaskrbljenost članov Obalnega društva proti mučenju živali (ODPMŽ), ki je doslej upravljalo z zavetiščem, je utemeljena.
Kdor je kdaj imel opravka z izgubljenimi, zapuščenimi, zanemarjenimi in nemalokrat celo mučenimi živalmi, ve, da gre za posebej občutljivo skupino, za katero v resnici ni do pičice ustrezne strokovne obravnave, temveč pomaga predvsem posebej srčen, pristen odnos in neizmerno potrpljenje. Potrpljenje pa zahteva čas, ki ga živali v zavetiščih, če bi upravljalci slepo sledili slovenski zakonodaji, nimajo. Občine so namreč dolžne kriti stroške njihovega bivanja zgolj 30 dni, po tem roku jih lahko “humano” usmrtijo.
A kdo je ta, ki lahko sodi, katero živo bitje nima pravice do življenja? Kdo je ta, ki bo za brezbrižnost ljudi, pravih povzročiteljev trpljenja, kaznoval žival? Kdo lahko razsoja, koliko možnosti za nov dom ima mlad, star, velik, majhen, pasemski pes ali mešanček? Seveda utegnejo vsa ta vprašanja komu zveneti patetično. Zadevajo svet, v katerem štejejo le dobičkonosnost in stroški, ki jo ogrožajo.
Morda pa so občine, ki so doslej namenjale zavetišču natančno toliko denarja, kolikor zadostuje za 30-dnevno oskrbo psov, “v svojih mehkih srcih” naenkrat začutile, da jim je resnično mar za živali. Ugotovile, da imajo med zaposlenimi na Komunali naenkrat številne primernejše oskrbnike, kakor so člani ODPMŽ, ki imajo za seboj desetletja izkušenj. A preden umrete od smeha, še to: Gandhi je nekoč dejal, da o veličini naroda in o njegovi morali lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali. Svojega so pri obalnem društvu pripravljeni braniti tudi z referendumom. In pri tem niso osamljeni.