Spopad tujcev

Malo verjetno je, da je brezposelni avtomehanik, ki so ga v vasi južno od Rima sredi noči posedli na avtobus, mu dali v roke zastavo in mu povedali, da mora korakati v popolni tišini in da ne sme nikogar pretepsti, kdaj bral Ezro Pounda. Ali Gabriela D'Anunnzia. Ali Fulvia Tomizzo.

Še najbolj izrazita čustva, ki so prevevala brezimne molčeče udeležence sobotnega shoda Case Pound so bili najbrž bolečina v nogah, lakota, žeja in rahel mraz. Gotovo bi bili veseli, če bi jim kdo ponudil porcijo “civa”, kot v Furlaniji rečejo čevapčičem ali “una ljubljanska”, kot se pravi zrezku, ki je po vsem svetu poznan kot “cordon blue”. Razen v tem čudnem delu srednje Evrope, od koder se Sarajevo zdi mnogo bliže kot Pariz in je Rim mnogo dlje kot Dunaj. V tem čustvu so jim bili udeleženci nasprotnega shoda najbrž blizu. In ne le v tem.

Desni protestniki so bili tujci v mestu. Naivni turisti, ki ne vedo prav ničesar o zapleteni, boleči, a tudi navdušujoči skupni stoletni zgodbi njihovih gostiteljev. Levi protestniki pa so bili tujci v času. Obsojeni na to, da so jezni in zmedeni pred novimi družbenimi pojavi, ki so zrasli iz gluhega globalizma in dolge ekonomske krize in nimajo še niti imena, zato jim za silo rečemo “neofašizem”. Pojavi, za katere je moč slutiti, da so po eni strani klovnovski in prazni, po drugi pa ostri in nevarni. A je tako prvo kot drugo slutnjo težko razložiti. Pojavi, ob katerih vsekakor ni modro molčati in pred katerimi se ni dobro skrivati, a je hkrati tako zelo težko odgovoriti kaj pametnega.

Morda je prav zato večina Goričanov ostala doma. In je prav zato odgovor na dilemo, katera Gorica je v soboto zmagala, zadrta in nacionalistična ali odprta in svetovljanska, jasen: nobena. Zmagala je Gorica nakupovalnih središč, dizajnerskih kavbojk s popustom, pohištva na obroke, Gorica čevapčičev in ljubljanskih zrezkov.

Za ljubi mir je to dobro. Za prihodnost pa bo treba poiskati kaj boljšega.


Preberite še


Najbolj brano