Smrt na obroke
Da je izolska bolnišnica eklatanten primer, kako se v zdravstvu ne sme delati, ne sme odločati in ne graditi, ne sme odrejati pravil, meril in standardov (jasnih zdravstvo še niti nima), že tri desetletja čivkajo vsi rodovi vrabcev. Ne le na južnem Primorskem.
Iz vrtinca finančnih zagat se v tej dolgi dobi skoraj nikoli ni izvila. Ne glede na to, koliko direktorjev se je tamkaj že zamenjalo, kakšne barve so bili in kdo jih je ustoličil. In ne glede na to, ali so to bili direktorji z rednim mandatom, v.d.-ji ali, v preteklosti, prisilni upravitelji.
Zato je bilo utopično pričakovanje, da bo sedanji v.d.-jevec kos njeni finančni agoniji. Če bi mu ob ustoličenju na državni ravni obljubili dodatni denar vsaj za vse, kar mora narediti, ko gre za reševanje življenj ostarelih, hudo bolnih in ranjenih v nesrečah ter nezgodah, bi jih zdaj, ko je postal najbolj napadani direktor v zdravstvu, lahko vsaj prijel za besedo.
Tako pa bo, kot kaže, moral kar sam reševati ta svoj žareči kostanj iz žerjavice. Tisti kostanj namreč, ki se imenuje poseg v pravice zaposlenih glede izplačila plač. Da besa zaposlenih, ki se utegne poznati v odnosu do bolnikov, niti ne omenjamo.
Odločitev je poleg osebja spravila na noge vse reprezentativne sindikate. Če se v hiši zgodi še štrajk, bo to pognalo na noge še prebivalstvo. Pa tudi za zdravstvo odgovorne v državi, ki si protestov še najmanj želijo. Četudi doslej niso ukrepali in jim je bila ta bolnišnica bolj trn v peti kot resna skrb. Vse to lahko čez noč odnese v.d. direktorja Nardina.
Res je vse teže najti vsestransko podkovanega strokovnjaka, veščega vodenja, telovadbe s financami in človeka, ki bi dodobra dojel, da bolnišnica ni tovarna čevljev. Res pa je tudi, da zgolj védenje ni dovolj. Še zlasti, ko gre za to bolnišnico ne, saj se nanjo že od gradnje dalje lepi smola. Zanjo zagotovo sama po sebi ni kriva bolj, kot so za to krivi v drugih bolnišnicah. Je pa bila drugim bolnišnicam doslej vsaj prihranjena mučna smrt na obroke.