Smo “gvišni”?

“Čez gvišno ga ni”, pravijo. Ko omenjamo lastništvo zemljišč, to gotovo tvori lasten dom na lastnih tleh, z vsaj spodobnim prostorom naokrog.

Takrat lahko posameznik razpolaga z dragocenim prostorom pred nosom. Lahko ga zasadi s travo in počiva na njej, lahko si uredi vrt ali sadovnjak, lahko postavi ploščad, koš ali klop s stoli. Tam pogosto najde prostor (pre)številnim tako ljub avto.

Kdor sam ne premore opisanih dobrin, jih lahko ima v omejenem obsegu skupaj z drugimi, na javnih površinah. To še zlasti velja v primeru novogoriških stanovanjskih sosesk, bogatih z zelenjem. Tam si stanovalci že delijo trate in lahko bi si delili tudi vrtove in igrišča, le prostora za avtomobile ne. Tega namreč ni toliko, da bi vanj stlačili visoko stopnjo motorizacije.

Čeprav so parkirna mesta v primerjavi s preostalimi možnostmi postranska stvar, so prav ta skoraj edini razlog, da še po osmih letih poročamo o tem. Gre namreč za kar osem let trajajoči spor med mestno občino in poslednjimi lastniki SGP Gorica zaradi lastništva skupnih površin meščanov. Šele, ko je SGP Gorica ovirala parkiranje med bloki, se je večina ljudi zganila in nato - ne brez spodbud -, po sodni poti zahtevala prostor, ki ga že dolgo uporablja in je del nekdaj družbenega premoženja.

Danes SGP Gorice ni več, pravde na sodišču pa še kar trajajo in se celo šele začenjajo. Med bloki ljudje mirno parkirajo, ob soncu mladina leži na tratah, otroci tekajo po igriščih ... Občina trdi, da si nihče ne bo več mogel prilaščati skupnega prostora, zato sodišču predlaga, naj ji ga prepustijo, saj lastništvo samo ne prinaša parkirišč.

Predlog je utemeljen, saj gre za javno dobro! A zemljišč občina še ne more prepisati nase, kar je bil tudi vzrok za začetek zgodbe. Zaradi ravnanja deležnikov si je, žal, morda bolje reči, “da čez gvišno ga ni”, in dobiti v last okolico blokov. Pa ne le zaradi parkirišč.

---

---