Skoraj kot na Norveškem
Pisanja o demografskem skladu ni odveč začeti z opombo, da bi moral biti ta - v skladu z zavezami, ki jih je državni zbor zapisal v druge zakone - ustanovljen že do konca leta 2015.
Do zamude naj bi prišlo predvsem zaradi dolgotrajnega usklajevanja znotraj koalicije in dogovarjanja o tem, ali naj z naložbo, ki jo ima država v Zavarovalnici Triglav, upravlja demografski sklad ali SDH. Koalicijski kompromisi so zdaj zbrani v predlogu zakona, ki je v javni razpravi. Ustanovitev sklada je vseskozi zahtevala stranka Desus, v koaliciji pa so se stvari očitno premaknile zaradi bližajočih se volitev, ko bo vlada demografski sklad javnosti predstavljala kot enega svojih največjih uspehov.
Učinkovitost demografskega sklada se bo pokazala šele čez 22 let, ko nihče več ne bo vedel za današnjo politično garnituro. Zato previdno: morda se politika in nanjo prisesani lobiji bolj kot za najboljši model zagotavljanja pokojnin prihodnjim generacijam zavzemajo za to, da demografski sklad ne bi ogrozil njihovih sedanjih gospodarskih interesov.
Pobuda sindikalistov, naj država in SDH na demografski sklad v celoti preneseta deleže, ki jih imata v strateških podjetjih, poleg tega pa naj vlada še omeji svojo moč pri upravljanju demografskega sklada, je milo rečeno naivna. Sindikalisti gotovo vedo, da politika ne bo kar dvignila rok od gospodarstva in za skupno dobro namenila kar šest od enajstih milijard evrov državnega premoženja. Brez zadostnih virov premoženja pa sklad ne bo mogel učinkovito opraviti svojega poslanstva.
Takšen sklad lahko služi le v propagandne namene. Kaj se sliši lepše kot to, da bo država ustanovila sklad, kakršnega imajo tudi Norvežani, naš svetli vzor? Čeprav se tu vsa podobnost z Norveško, ki svoj sklad polni z dobički iz naftne industrije, konča. In ne, naša težava ni le pomanjkanje nafte.