Rožasti kamen

Ko tovornjaki vozijo iz naših gozdov kupe lepih debelih hlodov na žage in nadaljnjo obdelavo v tujino, od koder mi potem uvažamo pohištvo in druge lesene izdelke, se nam trga srce, tudi kar nekaj vladnih ukrepov je že poskušalo zajeziti to nesmiselno razprodajo slovenskih naravnih surovin.

Zato je še toliko bolj nesprejemljivo, da vsi molče gledajo, kako iz naših kamnolomov na podoben način dan za dnem vozijo tovornjaki velike bloke kamna čez mejo. Na ladje za Kitajsko, za podporne zidove v Italiji, za gradnjo nasipov, ... Surovega, neobdelanega, za pičel izkupiček. Naravno surovino, ki, za razliko od dreves, ne zraste spet čez 50 let, temveč nastane enkrat samkrat oziroma nastaja milijone let.

Se je zaradi tega oglasil kakšen resorni minister? Pozval k ustanovitvi verige od kamna do končnega izdelka, kot pri lesu? Nič takega. Pa bi bilo smiselno. Slovenija namreč ni samo gozdnata dežela, temveč tudi kraška, kamnita. In na tej polovici kraškega sveta so marsikje v preteklosti živeli od kamna. Zdaj bi tudi lahko. A ne od prodaje kamna, temveč od prodaje dodane vrednosti temu kamnu. En kamenček k temu cilju so pred slabim desetletjem naredili v Sežani, prestolnici kamnitega Krasa, z ustanovitvijo višje strokovne šole za oblikovanje kamna. Do tedaj je bilo izobraževanje, povezano s kamnom, omejeno na poklicno kamnoseško šolo v Ljubljani. Po desetletju, ko je šola ne samo shodila, temveč tudi izobrazila več deset inženirjev oblikovanja kamna in dokazala, da se da iz kamna narediti ne samo kamnite lijake in mize, temveč tudi uporabne žrmlje ali iz poldragih kamnov vrhunske oblikovalske izdelke, bi bil čas za naslednji korak.

A tu bi morali skupaj stopiti ne samo šola in mali kraški kamnoseki in oblikovalci kamna, temveč vsi, ki se ukvarjajo s kamnom na Krasu in preostalem slovenskem krasu, občine in vlada. Potem bo prihodnost slovenskega kamna taka, kot je ime ene kraške kamnine: rožasta.


Preberite še


Najbolj brano