Ribi, ribi, ribice …

Ribiči, pozor, nov paket evropskega denarja na obzorju! Slovenski sektor ribištva in ribogojstva bo do leta 2020 lahko dobil 32,6 milijona evrov, od tega 25 milijonov iz EU. A evforija ni na mestu, velika večina naših ribičev te pogače ne bo videla. Majhna ribiška podjetja in samostojni podjetniki so težko kos kupom papirjev, ki jih je treba izpolniti za kandidiranje za evropske evre. Predvsem pa skoraj nemogoče zberejo več deset ali 100.000 evrov lastnega prispevka za kolikor toliko resno naložbo, o bančnem kreditu pa lahko samo sanjajo. Takšna so pač pravila za pridobivanje evropskega denarja.

Zadnja tarča teh pravil je - nič kriva, nič dolžna - Ribica, priljubljena barka-gostilna, ki je bila zadnji dve leti privezana na koncu izolskega ribiškega pomola. Pred nekaj dnevi pa so jo izgnali od tam, sedem zaposlenih je tako sredi poletne sezone ostalo brez dela. Izolska občina je namreč za obnovo ribiškega pristanišča dobila 2,2 milijona evropskih evrov, zato so ob pomolu lahko le ribiške barke, Ribica pa to ni. Če bo občina to kršila, bo morala vrniti evropski denar, je odločilo ministrstvo za kmetijstvo.

Prestrog ukrep države in Evrope, neživljenjsko, čisto zafrkavanje, ... se verjetno zgražate. In vrh vsega po svoje paradoksalen ukrep, saj prav EU sicer podpira levitev ribičev v organizatorje fish-piknikov in turistične delavce.

A velja se zamisliti tudi na domačem pomolu. Ribiške zadeve se ravno v Izoli, tradicionalno najbolj ribiški občini, najraje zapletejo. Izolske ribiče, denimo, silijo, da se morajo privezovati prečno na pomol, ob tem pa jim kategorično odrekajo postavitev pontonskih pomolov, kot jih imajo v Piranu, da bi laže iztovarjali ulov, obenem jim zaračunavajo najdražje priveze med vsemi istrskimi občinami …

Za nameček pa so se ribičem letos izneverile še ribe. Ni molov, ni osličev, ni ribonov ... zdaj so izginile še sardele. Voda na mlin tistim, ki so jim ribiči na ribiškem pomolu v ribiškem mestu nebodigatreba.

---

---