Rešijo nas le Hrvati

Po nepremišljenih izjavah ministra Petra Gašperšiča o (ne)upravičenosti drugega tira od Kopra do Divače in smiselnosti dokončanja avtoceste do Gruškovja zaradi “reševanja nemških turistov”, je včeraj na prometnem ministrstvu prišla na dan še ena podobna cvetka. Odkrito so priznali, da bodo šele ugotavljali, ali je avtocestna povezava proti hrvaški Reki sploh potrebna.

Podobno kot v primeru dokončanja avtoceste proti Gruškovju je uradnik ministrstva tudi tokrat pojasnil, da je od Postojne proti Jelšanam malo prometa, razen šestih poletnih vikendov, sam minister pa je pristavil, da bodo najprej posodobili obstoječo prometno infrastrukturo in šele potem gradili novo.

Po včeraj slišanem je jasno eno: Ilirska Bistrica je očitno izgubila bitko za avtocesto (če jo je sploh kdaj bila), prebivalci ob cesti Postojna-Jelšane in Kozina-Starod pa bodo še nekaj desetletij prisiljeni trepetati za svoja življenja in izgubljati potrpljenje zaradi neznosnega tranzitnega prometa.

Ker je z včerajšnjimi izjavami očitno izginilo zadnje upanje, da bodo vladarji v Ljubljani jugovzhodnemu delu Primorske zagotovili enake možnosti življenja in razvoja kot prebivalcem drugih regij, in ob kroničnem molku oblasti v Ilirski Bistrici ter Hrpeljah, ostane prizadetim prebivalcem le upanje, da se bodo oglasili Hrvatje.

S tem, ko Slovenija po najbližji poti na evropsko avtocestno mrežo nikakor noče povezati tretjega največjega mesta in največjega pristanišča naših sosedov, zagotovo krši načelo dobrososedskih odnosov, če ne celo kakšne evropske direktive. Pomislite, kako bi vsa Slovenija žugala in se zgražala, če bi Italijani končali svoje avtoceste pri Tržiču ali Vilešu!

Če oblastnikom v Ljubljani ni enako mar za vse svoje državljane, potem ti lahko samo upajo, da se bodo proti takšni odločitvi uprli Hrvati. In s tožbo proti Sloveniji prisilili našo državo k gradnji zadnje nujno potrebne avtoceste na Primorskem.

---

---