Res le naključja?

Pričakovanja, da se bo klobčič v eni Mipovih sodnih kazenskih zadev vendarle začel razpletati, so bila očitno preveč optimistična. Po tem, ko se Martin Kovač, eden od akterjev Mipovega propada, že dolgo tako ali drugače izmika enemu postopku, je včeraj na drugega vendarle prišel. Z njim je prišel tudi Marko Volk, a kaj, ko sta manjkala Vojteh Volk in, verjeli ali ne, tožilka. Oba menda zaradi zdravstvenih težav. In sodišče je predobravnavni narok pač preložilo za dober mesec, saj druge možnosti niti ni imelo.

Gre v Mipovi zgodbi, ki počasi dobiva dolgo brado, res le za splet naključij? Kljub zahtevnosti primera so (bile) preiskave nerazumno dolge, do vrat sodnih dvoran sta doslej prišla dva primera, o dveh se tožilstvo še odloča ... Kdaj že se je zgodil stečaj Mipa in Pomurke? Kdaj je več kot 500 ljudi končalo na cesti, ne da bi prav razumeli, zakaj se je prej uspešno podjetje z blagovno znamko, ki je daleč presegala državne meje, sesulo v nič? Pred šestimi leti. Prav toliko so stare prve ovadbe, ostale bodo v kratkem “praznovale” peti rojstni dan.

Mnogi gospodarski primeri, ki so jih kriminalisti, tožilci in sodniki obravnavali za Mipom, so že davno dobili epiloge, tudi pravnomočne. Mip pa iz nerazumljivih razlogov ostaja nedokončana zgodba, razdrobljena na več koščkov. In katerikoli sodnik, ki bo te koščke dobil v roke, bo iz njih težko sestavil smiselno celoto.

Primeri, kakršen je Mip, mečejo temno senco na delo pravosodja. Verjetno se tudi kriminalisti, ki so se v tem primeru trudili v čim krajšem času zbrati čim več dokazov, sprašujejo, ali so hiteli zaman.

Če bi se katerikoli kurji tat sodišču izmikal tako, kot se dogaja z obtoženimi v primeru Mip, bi ga doletela vsaj prisilna privedba, če ne celo pripor. Zato vprašanje, ali gre pri zapletih z Mipovimi kazenskimi postopki res zgolj za naključja, ni le retorično. Čas stori svoje, kar dokazuje tudi sodna praksa. In morda se bo kdo ob koncu postopka še vprašal: kaj pa je že bil ta Mip?

---

---