Reka je občutljiva
Reka Reka je značilen kraški vodotok, po svojem obnašanju nič kaj primerljiv z “normalnimi” rekami. Ob hudem deževju običajno podivja in poplavlja vsevprek, ob sušnih poletnih mesecih pa komajda leze po strugi.
In ko se naprtijo še takšne vremenske neprilike z obilico dežja, kot smo jih bili in smo jih še deležni letos, je Reka še toliko bolj občutljiva. Ravno zato bi jo morali bolj negovati, kot smo jo v zadnjih desetletjih. Za njeno preživetje v obdobju silovitega onesnaževanja je družba vložila veliko denarja, zgradila je dve akumulaciji, iz katerih se napaja v sušnem obdobju.
In ko je v začetku devetdesetih let kar po vrsti propadala bistriška umazana industrija, ki je vodo zasvinjala do največje možne mere, in ko je Ilirsko Bistrico zapustila tudi JLA s svojimi oklepnimi enotami, smo začeli na Reko pozabljati. Škocjanske jame, ki jim je tedaj pretil izbris s seznama Unescove naravne dediščine, so se lahko oddahnile.
Gradnja komunalne čistilne naprave v bližini mesta je bila tako rekoč zadnje dejanje v skrbi za Reko. Kakovost njenih voda se je sicer iz leta v leto boljšala, na njeno strugo in pritoke pa je država kot lastnica vodnega bogastva povsem pozabila. Zaraščeni bregovi in brežine, le ponekod čiščenje travinja na poplavnem območju, da o zanemarjanju hudourniških vodotokov in melioracijskih kanalov v zgornjem toku Reke sploh ne govorimo.
Ravno zato je razveseljivo dejstvo, da se je resorno ministrstvo vendarle zbudilo in namenilo denar za začetek regulacije njenega povodja in da bo Reka morebiti še kdaj privlačen vodotok. Zadnje deževje, ki je kar precej napolnilo njeno strugo, je ponovno opozorilo, da je potrebna večja skrb za vzdrževanje celotnega povodja, od izvira do Škocjanskih jam.
Če so sedanji regulacijski posegi začetek, je upati, da niso tudi konec. Reka je namreč nepredvidljiva in ob namočeni zemlji ni treba veliko, da bo zopet poplavila.