Puntarsko ponosni

Primorska v svoji zgodovini nikomur ni hotela nič žalega, je pa ponosno in dostojanstveno terjala, kar ji pripada. Z vrnitvijo k matični domovini 15. septembra 1947 se je izpolnilo upanje, ki je 30 let tlelo v fašistični in raznarodovalni Italiji. Čeprav so s šibami v šoli in z metanjem zavednih ljudi v zapore poskušali iztrebiti slovensko besedo, je po domačijah odzvanjala Jenkova Buči, buči, morje adrijansko in druge narodno zavedne pesmi.

Toda ostal je grenak priokus, ker je del narodovega telesa ostal zunaj meja in je še danes podvržen občasnemu šikaniranju. Kot je na sobotni slovesnosti ob priključitvi Primorske matični deželi v Tolminu povedala dolgoletna ravnateljica dvojezične šole v Špetru Živa Gruden, se ponovno dvigajo glasovi, ki želijo slovensko manjšino označiti kot starožitno slovansko ljudstvo, naplavino brez zaledja, celo kot cirkuško posebnost brez prihodnosti. Se pa vendarle počasi obrača na bolje tudi na institucionalni ravni. Ni dvoma, da bodo Slovenci, ki so ostali na oni strani meje, v globalnem okolju ohranili svojo identiteto.

Primorska z zgornjim Posočjem tudi danes terja, kar ji gre. Med drugim boljše ceste, ki so zaradi odmaknjenosti nujne. So se pa v tem koncu Slovenije že navadili, da se morajo zanesti predvsem sami nase. V gospodarskem pogledu to pomeni, da morajo pripravljati kakovostne projekte in jih odločno zagovarjati. Na tak način so Bovčani prodrli s projektom obnove kaninskega smučišča, ki je postal nacionalnega pomena. Zatika se pri drugem tiru, ki je po mnenju nekaterih predimenzioniran. Upati je, da bodo gospodarsko sodelovanje prek meje nadgradili.

Izžvižganje državnega vrha na sobotni proslavi ne preseneča. Če država dvomi v vrednote boja proti zavojevalcem, ki so pripeljale do vrnitve Primorske in samostojne Slovenije in če razprodaja državo, bodo Primorci žvižgali. S pretiravanjem na proslavi, ki je za Primorce sveta, pa si je uporniška skupina zabila avtogol.

---

---