Primorski ponos
Komentarji
30. 12. 2014, 07.16
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 18.25
Lani v Sežani, letos v Gorici, prihodnje leto spet tostran meje, ki so jo prvi “rušili” prav primorski športniki. Dolgoletna skupna prireditev in skupni lavreati potrjujejo in utrjujejo enoten slovenski prostor na območju, ki se ga letos ob stoletnici začetka prve svetovne morije spominjajo po vsem svetu.
Športniki nam ne morejo zagotoviti boljšega jutrišnjega dne, ker so sami odvisni od globalnega uspeha države, v kateri živijo, lahko pa nam pokažejo smeri in poti iz krize. Ta je zadnja leta ključno posegla v življenje vseh, a se v splošnem malodušju vendarle najdejo tudi taki, ki so voz sposobni vleči v nasprotno smer. Večletno načrtno vztrajanje, domače znanje in zaupanje v lastne sposobnosti so skupni tudi večini primorskih športnikov. Najboljši so včeraj prejeli tradicionalna priznanja tistih medijev, ki najbolj podrobno spremljajo njihove športne poti. Že vse od razvojnih korakov in ne le, odkar so ovenčani z domačimi in mednarodnimi naslovi.
Tu je največje sožitje športnikov in tistih medijev, ki lahko svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem najbliže predstavijo razvojne poti, ki sicer uspejo le redkim. Primorski mediji pa še zdaleč ne spremljamo le vrhunskega športa, saj je običajni vsakdan precej bolj enostaven od posameznih pristopov vrhunskih športnikov. A zato ni v njem nič manj radosti in razočaranj, pa čeprav gre za športne nastope na veliko nižjih tekmovalnih ravneh. Teh je največ, življenje pa je vendarle sestavljeno predvsem iz drobnih radosti. Primorski šport si torej zasluži priznanje tudi za razvejanost. Slednje potrjuje podatek, da smo v Primorskih novicah za športnike posameznih mesecev imenovali predstavnike kar desetih športnih panog: jadranja, kajaka in kanuja, tenisa, kolesarstva, balinanja, nogometa, dvoranskega nogometa, odbojke, namiznega tenisa in tudi smučanja. Zmag je bilo torej veliko, največje pa ob koncu leta vendarle pripadajo Tanji Žakelj, Luki Božiču in Sašu Taljatu ter nogometašem Gorice.