Pridejo, poberejo, prodajo

V Brkinih zraste preveč gob. Če bi jih bilo manj, ne bi bilo vse te norije z nabiranjem, jeze domačinov, skrivanja pred inšpektorji in fotografij trofejnih jurčkov na facebooku. Ob radodarnosti gozdov pa se tam tare več vrst nabiralcev.

Prvi gredo v gozd zaradi gozda, tja hodijo poleti in pozimi, včasih kaj naberejo, največkrat pa nič in ni jim mar, ko se domov vrnejo s prazno košaro.

Drugi so navdušenci, ki vidijo druge, da hodijo v gozd, pa gredo še sami in mislijo, da bodo jurčki sami skakali v košaro, nahrbtnik ali celo plastično vrečko. Običajno so iz večjih mest, glasni, pomendrajo vse, kar jim pride na pot. Odnesejo ne prav veliko, kvečjemu še kaj pustijo.

Tretji so “poklicni” nabiralci. Ti so v jeseni v gozdu vsak dan že preden se zdani. Hitro naberejo, kolikor lahko nesejo, na poti domov pa se ustavijo v gostilnah ali pri drugih odjemalcih in nabrano (običajno brez računa) prodajo. Za predpis o dveh kilogramih vedo, a vedo tudi, da je možnost, da jih zasači inšpekcija, tako majhna, da se z njo niti ne obremenjujejo.

Nazadnje so tu še lastniki gozdov, za katere marsikdaj ne ostane v gozdu več nič, ker morajo vsem prej naštetim dovoliti, da si postrežejo z vsem, kar so pač prišli iskat - gobami, kostanjem, borovnicami, šmarnicami in še čem.

Da so lastniki gozdov na zadnjem mestu, je poskrbela država s svojo zakonodajo, ki omogoča, da v gozdovih kdor koli opravlja dejavnost in z njo služi. Takšnih, ki imajo prijavljeno osebno dopolnilno delo nabiranja gozdnih sadežev in zelišč na območju Brkinov, je najmanj 300. Nobenemu od njih ni treba imeti niti kvadratnega metra gozda, ni jim treba skrbeti za vzdrževanje poti, za sanacijo po žledu, za pogozdovanje in sečnjo, niti nimajo skrbi zaradi katastrskega dohodka. Le pridejo na tujo zemljo, poberejo, kar najdejo, in prodajo. Dokler država tega ne bo popravila, v Brkinih ne bo miru.

---

---