Približki za vzhod

Slovenski potrošnik ve, kaj lahko pričakuje za svoj denar, ko gre za tekstil. Jasno mu je, ali kupuje original ali ponaredek. Ko se odloča za avtomobil, dobro ve, da je tudi cena dejavnik kakovosti, ko pa gre za hrano, zadeve postanejo drugačne: vse je v ceni.

Police trgovin v Sloveniji se šibijo od mesnih izdelkov, katerih cena je nižja, kot stane enaka količina mesa. V nobeni sirarski državi na policah ni niti približno toliko sira v plastičnih ovojih kot pri nas. Sir ima tam pač skorjo. In poreklo. Pri čemer ni nobena skrivnost, da gre najboljše slovensko mleko na zahod, da gresta tja tudi najboljša teletina in govedina ...

V sicer precej občasnih akcijah nadzora hrane so se pri nas po zgledu Madžarov, Čehov in Slovakov odločili za primerjavo parov živilskih izdelkov za zahod in za Slovenijo. Odstopanja so menda večja, kot so pričakovali, in manjša, kot bi lahko bila. Kakor koli, slovenski potrošnik je obravnavan drugače. Je kriva vlada, so krivi trgovci ali je kaj krivde tudi pri potrošnikih?

Začelo se je z ekspanzijo Mercatorja in stiskanjem domačih dobaviteljev. Postajali so nekonkurenčni, višje marže so trgovci ohranjali s cenejšo nabavo. Seveda na račun kakovosti. Ker je bila cena najpomembnejši dejavnik, je bila kakovost povsem zanemarjena, saj kritične mase razsvetljenih potrošnikov, ki bi zavračali škart, ni bilo.

Zdaj je vse domače in vse v akciji. Posledica je, da nihče nikomur nič več ne verjame, da so se ljudje sprijaznili in da kupujejo izključno z denarnico, ne z glavo. No, morda malce tudi z očmi, saj jim z bombardiranjem z reklamami za njihov denar zlahka prodajajo bučke.

V pavzi boja za nacionalne interese je to ugotovil tudi pristojni minister, ki se bo menda spet pritožil v Bruselj. Sledila bo kakšna deklaracija in tiskovna konferenca. Ob letu pa ugotovitev, da se tudi približki vse bolj oddaljujejo in da tuje pravzaprav še laže postane domače.


Preberite še


Najbolj brano