Prežagati vozel

Država je vsem slovenskim občinam razdelila motorne žage. Občine bodo organizirale uslužbence redarstva, poklicnih gasilskih enot in civilne zaščite, da bodo ob cestah požagali drevesa, ki bi lahko škodila prometni varnosti, odstranili bodo tudi grmovje in izboljšali preglednost. S prihodkom od prodanega lesa bodo krili del materialnih stroškov za poseg. Dogovorjeno je, da bodo podobne dejavnosti ponavljali vsako leto, pri čemer se bodo vsakič osredotočili na en vidik varnosti v cestnem prometu.

Po podobnem modelu naj bi v poletnih mesecih, ko padejo vodostaji rek, odstranjevali nanose proda iz strug na poplavnih območjih. Država bo lokalne skupnosti odvezala plačila koncesnine za izkop gramoza, občine pa se bodo zavezale, da bodo material uporabile za nasutje in sanacijo poti in cest v javni lasti in rabi.

Prva dva odstavka sta seveda izmišljena.

Resnične so žalostne podobe ostankov ljudi, ki dan za dnem obležijo ob slovenskih cestah. Resničen je avtomobil, ovit okrog drevesnega debla, resnična je cela vrsta svečk iz različnih obdobij in let, ki stojijo vse na enem in istem ovinku. Resnična je strašljiva zgodba zakonskega para, ki je z avtomobilom zletel z avtoceste in so njuni okostji našli mesece kasneje. In še najbolj resnično je dejstvo, da leta po tej srhljivi nesreči na odseku, kjer se je zgodila, še vedno ni ograje.

Zelo hitro smo pripravljeni reči, da so za poplavljene hiše krivi ljudje, ki so gradili na napačnem kraju. In da so za nesreče na slabo grajenih, nemarno vzdrževanih cestah krivi vozniki, ki svoje hitrosti ne prilagodijo razmeram. Da je za nedokončane projekte kriva luknja v proračunu, zanjo pa lopovi, ki so vse pokradli. Ampak tega ne govorimo zato, ker resnično tako mislimo. Temveč zato, ker je tako najlažje. Rimski imperij se je širil z vojsko, a rasel je s cestami. Ko so te začele propadati, kmalu tudi cesarstva ni bilo več. Če bi stari Rimljani poznali motorne žage, bi jih gotovo kupili nekaj sto.

---

---