Preveč kulture?!

Minister za kulturo Tone Peršak se je v sredo na sejo Nacionalnega sveta za kulturo prikradel z rahlo zamudo, se nemo oziral, kam bi sedel, izbral stol v zadnji vrsti, med novinarji, se na čudenje odzval z mrmranjem, a vendarle smuknil pod žaromete, bliže razpravljalcem, ki pa so prišleka komaj ošvrknili. Njegov soimenjak in pisateljski kolega Tone Partljič se je grenko nasmehnil: “Ko sem bil še mlad, smo vsi vstali, kadar je v prostor prišel minister. Vidiš, Peršak, kako so se stvari spremenile ...”

Res je, marsikaj se je spremenilo. Niti kultura ni več, kar je bila, nič več ne opravlja posvečene narodotvorne vloge, ugotavljajo tako minister in njegovi v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo kakor tudi kritiki, ki potiskan papir označujejo za “polovičen dokument” brez jasne strategije reševanja težav.

Po nesrečnem polmandatu Julijane Bizjak Mlakar je bilo jasno, da se bo na tem mestu bolje odrezal kdorkoli, celo hišnik na ministrstvu, kaj šele Peršak, pisatelj, režiser, kulturnik od glave od peta! A zaupanja ni upravičil, ni se postavil na stran kulture, marveč še sam trobi neoliberalno logiko: kulturnikov imamo preveč, vsekakor več, kot si jih lahko privoščimo. Na kratko: Slovenija je preveč kulturna. Minister se rad pritožuje čez hiperprodukcijo, obenem pa prav sedanja kulturna politika ustvarjalce sili v hiperproduktivnost. Če želijo preživeti, morajo ustvarjati kot po tekočem traku, pisati, prevajati, slikati, kipariti, nastopati, se pojavljati v medijih, zbirati točke, se prodajati za drobiž. Raziskava je pokazala, da kar tretjina samozaposlenih v kulturi životari pod pragom revščine, polovica pa ne zasluži niti za minimalno plačo.

Radi poslušamo, kako je Ciril Kosmač napisal malo, a to dobro, vrhunsko, brezhibno. Tudi prevajal je skrbno izbrana dela, počasi in temeljito, tako da nam še zmeraj sijejo. Danes bi se moral razdajati na tisoč strani in se izgubljati v birokratskih blodnjakih, ki jim še kar ni videti konca.


Preberite še


Najbolj brano