Predolga učna ura

Deset primorskih občin je pred letom dni dobilo nove župane. Skupni imenovalec njihovih izvolitev je, da so volilci želeli spremembe na bolje oziroma drugačen način vodenja njihove občine. V enem primeru - ankaranskem - pa so si vodstvo svoje občine izvolili prvič sploh. Obeti “osvobojene” občine so bili veliki, a po prvem letu breme prtljage nerešenih odnosov s Koprom ostaja ovira. Osvobojene starega so se po podaljšku s ponovnim preštevanjem glasovnic lani počutili tudi v Postojni. Dva glasova sta takrat prinesla zmago novincu Igorju Marentiču - zmago, ki se je takrat morda zdela sladka, a je v resnici s sabo nosila veliko breme. In po enem letu je v Postojni to jasno še toliko bolj. Tisti, ki so takrat dvomili v polno legitimnost njegovega mandata, pa tudi tisti, ki so pričakovali, da bo prav zaradi teh dveh glasov prednosti v še večji meri upravičil zelo velika pričakovanja volilcev, so njegovo delo spremljali bistveno bolj pozorno in kritično kot je bilo spremljano delo marsikaterega drugega županskega novinca. Tudi mera tolerance - tolerance do tega, koliko in kakšne napake sme imeti učna ura (beri: prvo leto županovanja) in kako dolga sme biti, je bila manjša.

Od novoizvoljenih županov ni realno pričakovati, da bodo že po prvem letu postregli z več konkretnimi lastnimi rezultati. Že zato ne, ker so vsi vsaj nekatere projekte podedovali, in zato, ker eno leto za uresničitev velikih predvolilnih obljub in načrtov praviloma ni dovolj. Razen če stvari vzameš v roke tako resno, kot so jih pod novim županom Valterjem Mlekužem v Bovcu, kjer so v kratkem času postavili temelje za ponovni zagon smučišča na Kaninu in oživitev bovškega turizma.

Je pa od novih županov realno pričakovati, da bodo vsaj jasno pokazali smer in naredili prve korake, kot jih je v smeri ustvarjanja boljših pogojev za gospodarstvo naredil na primer komenski župan Marko Bandelli. In da jim ne bo spodrsnilo že pri najočitnejših pasteh, ki se jim reče vračanje uslug svojim.


Preberite še


Najbolj brano