Predaleč od oči ...

... predaleč od srca oziroma denarja! Še enkrat bomo premleli postane križe in težave cest, ki ljudem v Posočju, na Idrijskem in Cerkljanskem režejo življenja. Na srečo ne dobesedno ali vsaj ne bolj kot drugod po državi. V komajda prevoznih rajih svojih dolin in gora so ljudje trdoživi. Med drugim so, najbolj nevarnemu cestnemu omrežju navkljub, dobri vozniki.

Čeprav, vsaj manj trdoživim, prekipeva. Odhajajo za kruhom, ki ga država kopiči pri velikih. Izseljujejo se zato, da jim ni treba vsak dan nositi glav naprodaj na črne ceste. V državi, ki ima največ avtocest na prebivalca v Evropi. Tudi na prebivalca zahodnega zakotja Slovenije, ki mu je ta varnost oddaljena sto in več kilometrov. Vzpostavljena tudi z njihovim denarjem in z obljubo, da jim do nje ne bo treba tratiti ne pretirano veliko časa ne denarja.

Papir prenese vse! Tudi desetletja praznih obljub. Pravzaprav je manj kot dva odstotka duš na prostorsko zajetnih sedmih odstotkih države, veliko premalo, da bi jih ta vzela v mar. Jih ni, ko je denar lil v potokih, in jih ne bo, ker so vrelci zdavnaj presahnili.

Zato zakotje ne maže več papirja, s katerim država načrtuje bodoče krpanje katastrofalnih cest. Z denarjem, ki ga nima oziroma ga je za ceste v primerjavi z vzornico Evropo razpolovila. Ker je čas varčevanja za njene zapitke oziroma za zapitke velikih, ki jih z denarjem ljudi vedno zmore vleči iz brezen. Tudi z denarjem nepomembnežev v svojem slepem črevesu.

Posoški prostor je za “ogromno” Slovenijo le strošek in z ljudmi, ki ga vztrajno kultivirajo, je bržčas nekaj zelo narobe. Tako zelo narobe, da bi kar sami popravili razdrapano državno lastnino.

Da se jim bo država smejala in vedno znova reševala neprimerljivo bolj pomembne od njih.

A v narobe državi je že tako, da si moraš pomagati sam in ... Kdo bo pomagal? Država prav gotovo ne! Nepomembni ljudje in njihov bencinski tolar pač!

---

---