Pravna zaušnica

Vsak sodnik bi moral imeti pred seboj ustavo, pravi predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič. Naj ga dopolnimo: tudi vsak, ki s svojimi odločitvami posega v življenje državljanov, predvsem pa vsak poslanec, ki s pritiskom na tipko glasuje za sprejem nekega zakona.

Sodba vrhovnega sodišča, ki je odpravila zaključno poročilo komisije za preprečevanje korupcije o nadzoru nad premoženjskim stanjem Janeza Janše, je še ena v nizu odločitev, ki nakazujejo - nekoč v prihodnosti - nekakšne temelje slovenske pravne države. Sodniki se niso spuščali v vsebino, so pa ugotovili, da Janša pred javno objavo poročila ni imel možnosti, da bi se z njim seznanil in ugovarjal, s tem pa je komisija kršila njegove ustavne procesne pravice. Skoraj zagotovo se bo enako zgodilo tudi z Jankovićevo pritožbo. Kako je z njunim premoženjem, pa bi morali ugotavljati (in v času, odkar sta bili poročili objavljeni, tudi ugotoviti) pristojni organi.

Odločitev vrhovnega sodišča verjetno ne bo brez političnih posledic, saj je prav zaradi omenjenega poročila padla Janševa vlada. Predsednik vlade je bil včeraj glede pozivov k odstopu pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je v času objave poročila vodil komisijo za preprečevanje korupcije, sicer zadržan. Verjetno ga ne bo zamenjal, majhna pa je tudi možnost, da bi se Klemenčič sam odločil za odstop. Slovensko zakonodajo je, žal, mogoče interpretirati na različne načine in komisija za preprečevanje korupcije je izbrala eno od interpretacij.

Slovenija je dovolj stara, da bi lahko imela konsistentno zakonodajo, usklajeno z ustavo, če bi za to obstajala politična volja. Te ni bilo, ne v času Janševe vladavine in ne v času, ki so ga zaznamovale druge politične barve. Sicer se danes ne bi spraševali, zakaj so zakoni nedorečeni in omogočajo ribarjenje v kalnem. Vsaj do trenutka, ko najvišji sodišči v državi, vrhovno in ustavno, s pravno utemeljitvijo prisolita tudi kakšno politično zaušnico.

---

---