Pravica do skrivanja

“Danes je zmagala logika skrivanja za anonimnostjo,” je na včerajšnjem zaključku sojenja v zadevi Sintal opozoril zagovornik Roberta Pistotnika, lastnika in predsednika uprave koncerna Sintal.

“Sodišče je zaščitilo anonimnost,” je bil nad oprostilno sodbo zadovoljen Mile Zukič, eden od treh obdolženih, ki jim je Pistotnik očital kaznivo dejanje razžalitve.

Dva tabora, dve povsem različni stališči. Na eni strani lastniki kapitala, ki si, kot zatrjujejo, želijo zgolj oprati svoje dobro ime, na drugi strani navadni delavci, ki so si z opozarjanjem na izkoriščanje delavcev in kršitve zakonodaje ter poskusom sindikalnega združevanja prislužili tožbo.

In medtem ko so v prvem taboru prepričani, da je oprostilna sodba povsem napačen signal družbi, češ, zdaj se pa lahko kar vsi skrivamo za anonimnostjo spleta in brezsramno posegamo v pravice drugih, v drugem taboru opozarjajo, da je za nemočne in izkoriščane delavce, ki si sicer v strahu pred izgubo službe ne upajo dvigniti svojega glasu, prav anonimnost tisto edino orožje, s katerim se lahko podajo v boj zoper svoje izkoriščevalce.

Spletne platforme raznih civilnih iniciativ, ki se borijo zoper nepravičnost, neenakost, zatiranje in diskriminacijo, zato delujejo linearno, po načelu razpršene oblike odgovornosti. Takšen način delovanja omogoča, da so avtorji objav, ki opozarjajo na nepravilnosti in nepravičnosti, zaščiteni. Tistim, na račun katerih letijo očitki, seveda ni po godu, da so pisci anonimni. Zato bi si še kako želeli, da bi sodna praksa postavila drugačna pravila in bi se oni ne mogli več skrivati za anonimnostjo.

A na nekaj je treba opozoriti: pravica do svobode govora in izražanja ne sme postati pravica do žaljenja. “Pravica enega se konča tam, kjer se začne pravica drugega,” je bilo slišati včeraj v sodni dvorani. Res je. Če bi se vsi tega držali, ne bi bilo niti potrebe po žolčnih zapisih na spletnih forumih, kaj šele po sojenjih zaradi razžalitev.


Preberite še


Najbolj brano