Pravi obraz
Sobota: množice v Redipulji, množice v Izoli. Ob vznožju kostnice spomin na prvo svetovno vojno in njene žrtve, ob morju spomin na morijo, ki je na Primorsko, Evropo in svet legla dobri dve desetletji kasneje. V Redipulji je papež Frančišek govoril o vojni. In miru. V Izoli je Janez Stanovnik govoril o uporu. In vojni. Prvi je citiral Kajna, ki je ubil brata, pa tega ni obžaloval, drugi Dantejevo Božansko komedijo, besede namenjene narodnim izdajalcem, ki so v devetem, najglobljem krogu pekla: 'Ne oziraj se na njih, ampak glej in hodi naprej.'
Besede, izrečene ob dveh 'različnih oltarjih', pravzaprav niso govorica dveh bregov, stikajo se, dopolnjujejo in pomagajo izrisati sliko družbe in sveta, v katerem živimo. Živimo in na vojno ne mislimo, čeprav je odmeve obeh, ki sta naš prostor neposredno zaznamovali, čutiti domala vsak dan.
Mi, otroci kaotičnega časa, v katerem je čutiti dih nove svetovne morije, poskušamo v tem času preživeti, zdi se, da iščemo izhod. Na številna vprašanja bi nam lahko pomagala odgovoriti preteklost prostora, v katerem živimo. Prostora, ki se je osamosvojil, 'našel svoj pravi obraz' v ponižanju in trpljenju, ki se je ob koncu prve svetovne vojne na Primorskem nadaljevalo z vzponom fašizma in se zaostrilo in zgostilo v tragediji druge svetovne vojne. A naši prednamci niso čakali boljših časov, uprli so se. In tudi temu se vedno znova poklonimo ob dnevu, ko obeležujemo priključitev Primorske matični domovini in z zanosom prepevamo 'vstala Primorska si v novo življenje.' Te besede so bile že udejanjene, dobili smo jih kot dediščino in zgled. Kaj pa Primorska danes? Njen obraz ni veder in jasen, prebičan je od ponižanja in trpljenja delavcev, ki so ostali na cesti, mladih brez prihodnosti, mnogih, ki s svojim delom ne morejo več preživeti. Kakšen bo ta obraz čez dve, tri desetletja? To je odvisno samo od nas. Nas, ki tako zanosno in ponosno pojemo svojo himno. A 'žar novega dneva' ne pride sam od sebe ...