Pošta(rje)m odzvanja

Včasih so novice in pisma prinašali sli. Potem poštarji, ki so poleg ljubezenskih pisem in pozdravov sorodnikov iz daljnih dežel začeli nositi tudi telegrame in uradna pisma, pakete in pokojnine.

Pa ne dolgo. Pokojnine so si kmalu prilastile banke, voščilnice so skoraj zamrle, mladi si ljubezen izpovedujejo s sms-si, sorodniki iz Avstralije pošiljajo sporočila in fotografije po elektronski pošti ali se pogovarjajo po skypu, položnice nam z našega računa plačuje banka, podjetniki nalagajo svoje storitve v virtualne oblake.

In medtem ko se na večjih poštah popoldne, ko zaposleni čakamo na priporočeno pošto, vrste vijejo do vrat, na manjših promet skokovito upada.

Tako se je Pošta Slovenije, tudi po zgledih v sosednjih državah, odločila oddati te pošte v upravljanje pogodbenim partnerjem: krajevnim trgovinam, bencinskim črpalkam, podjetnikom, ... Vsaj nekaj ostaja, so si oddahnili ljudje. In ponekod presenečeni ugotovili, da so te pošte odprte celo več časa kot prejšnje.

Toda problem se skriva v podrobnostih. Pogodbene pošte namreč ne opravljajo vseh storitev. Tako lahko, denimo, pri njih dvignejo priporočeno pošto šele naslednji dan. Predvsem pa so prikrajšani podjetniki (teh je na podeželju izjemno veliko), ki pri njih marsičesa ne morejo opraviti.

Ob tem se, podobno kot pri lekarnah, zastavlja vprašanje, ali so to res dejavnosti, ki jih lahko ureja zgolj trg. Če bo tako, k čemur se v primeru postojnske lekarne nagiba tudi varuh konkurence, smo na pragu centralizacije in nadaljnjega praznjenja podeželja. Nikomur se namreč ne bo splačalo imeti pošte in lekarne v Senožečah, Materiji, Breginju, Marezigah, ... sčasoma niti v Divači ali Kanalu. Čemu torej služijo težki evropski milijoni za razvoj podeželja, če ne bomo podeželanom zagotovili vsaj približno enakega standarda kot ga imajo v mestih? Ne zato, da bi se šli lažno solidarnost, temveč zato, da bi jim omogočili delo, dohodek in plačevanje davkov.

---

---