Poraz za vse strani

Zgodba o Cimosu je nemara v prvi vrsti tudi zgodba o Sloveniji in njeni nesposobnosti igrati resno vlogo v ožji regiji. Je tudi zgodba o tem, kako nepripravljeni smo za neformalno diplomacijo, za vplivanje na ravnanja resničnih odločevalcev in za pridobivanje informacij in njihovo uporabljanje pri predvidevanju dogodkov v mednarodnem prostoru. No, sem in tja se nam kaj “posreči” in predsednik vlade odkrije migrantsko pot, za katero sicer ni nihče slišal, ampak pustimo zdaj to.

Slovenija v bližnjem mednarodnem okolju vse bolj velja za tistega palčka, ki ga vsi po malem brcajo, sam pa jamra in ne stori ničesar, da bi se postavil na lastne noge. Dogodkov skoraj praviloma ne kreira, ampak jim sledi in se nanje odziva. Pretiravamo? Niti ne. Odmislimo zgodbo o Cimosu, ki se bo morda vendarle končala manj črno, kot kaže v tem trenutku. Spomnimo se raje, kako nas je Hrvaška v fotofinišu bitke za zaščito terana prehitela in sprožila postopke, ki jih nismo pričakovali. S presenečenjem in z razburjenjem smo sprejeli novico, da utegne slovenščina izpasti iz besedila nove deželne ustave avstrijske Koroške. Ker tudi tega očitno nismo pričakovali oziroma zaznali vnaprej. Tudi Cimos je zgodba, v kateri je potencialni italijanski kupec zaradi slovenske in hrvaške nezmožnosti, da dosežeta nek dogovor, naposled izpeljal zasuk, ki ga slovenska stran ni pričakovala in se na dogodke zdaj le odziva. Resna država dogodke predvidi in si ne dovoli, da jo dobijo s spuščenimi hlačami. Slovenija pač ne, Slovenija se na dogodke odziva.

In zdaj? Prezgodaj je napovedovati, v katero smer se bo zgodba o prodaji Cimosa zasukala. Vedno bolj pa se nakazuje, da na koncu ne bo zmagovalca oziroma celo zmagovalcev, skratka tistih, ki bi od izpeljanega posla imeli vsaj nekaj. Še najmanj pa bodo zmagovalci ljudje, zaposleni v celotni skupini. Štiri tisoč družin. Krepko čez deset tisoč ljudi.


Preberite še


Najbolj brano