Pomembno sporočilo

Izbor Igorja Komela in Vasje Klavore za osebnosti minulega leta na Primorskem v sebi nosi pomembno sporočilo. V luči obetov iz Washingtona, da bo namreč sodelovanja v svetu manj in da bomo morali vse bolj gledati le nase, je to sporočilo tolikanj pomembnejše. Govori o tem, da morajo meje padati, tako tiste na tleh, kot tudi tiste v glavah.

Čas, ki ga živimo, je temu sporočilu neskončno nenaklonjen. Pred manj kot tremi leti smo z nejevero gledali Orbanovo postavljanje ograje na madžarsko-srbski meji in čakali na bruseljski ukor v imenu skupnih vrednot. Ni ga bilo. Ograja je postala norma, normalnost, danes je z ograjo v nemajhnem delu obdana Slovenija. Na drugi strani sveta Trump snuje gradnjo zidu na meji z Mehiko, napoveduje izstavitev računa za vojaško sodelovanje v Natu, Evropska unija se spreminja v debatni klub partikularnih interesov, svet pa se v veliki meri vrti mimo nje.

In v takšni klimi se dva moža, Slovenca vsak s svoje strani meje, odločita, da bosta naredila nekaj, kar logiko meje, deljenja, preštevanja in nacionalizma postavi na glavo. Spodbudila in dosegla sta postavitev spomenika padlim slovenskim vojakom v času soške fronte. Doberdob, slovenskih fantov grob, kot poje pesem, je generaciji, rojeni okrog leta 1900, namreč predstavljal točko močne identifikacije in svojevrstno travmo, ki na simbolni ravni do pred kratkim ni bila zaprta. Zdaj je.

Ideja in izvedba sta polni simbolike. Od stoletnice dogodkov na fronti, do lokacije v Doberdobu, udeležbe predsednikov obeh republik do - morda drobne, a zgovorne in močne - geste župana Doberdoba, ki je predsednika Italije nagovoril v maternem jeziku, v slovenščini.

Nemara bi bilo preveč vzneseno zapisati, da je eden naših dolgov do zgodovine s tem dejanjem poravnan. A trenutek in čas sta takšna. Prav je zapisati tudi to. In prav je, da okolje človeka, ki sta za to najbolj zaslužna, prepozna in nagradi. Spoštovana gospoda, iskrene čestitke!


Preberite še


Najbolj brano