Ploskamo! Beremo?

Pred leti smo na straneh našega časnika šaljivo zapisali, da bi kleni Slovenci Pohorje že preimenovali v Pahorje, ko bi le ležalo malo bolj proti Primorski.

Le kako da ga še nismo preimenovali, se sprašujemo danes, ko Boris Pahor praznuje 102. rojstni dan. Tržaški pisatelj, ki je dolga desetletja trdoživo vztrajal na obrobju slovenskega prostora, tako v dobesednem kakor prenesenem pomenu, je tu in zdaj - grobo rečeno - neprecenljiv relikt, kakršnega Slovenci še nismo doživeli. Vajeni smo bili, da nas literati zapustijo, komaj so prav zaživeli - od Ketteja, Murna, Kosovela, Kajuha in Balantiča pa vse do mlajšega Pavčka in še koga. Stritar je visoko starost dočakal sila betežen, Lokar se je približal stotici, a je ni dočakal, zdaj pa se naposled lahko ponašamo - prav nič zaslužni, kajpada - s Pahorjem. S podobnimi čustvi nas najbrž navdaja samo še Ciril Zlobec, prav tako trdoživ Primorec, Pahorjev mlajši kolega, ki je nedavno praznoval rosnih 90 let.

Fascinirata nas, ker jima življenje ni prizanašalo, a sta skozenj prikorakala z visoko dvignjeno glavo. In še korakata ter nas nagovarjata, bodrita, širita glas razuma, svobode in pristne demokracije, nam delita modrosti, do katerih sta se prikopala skozi preštevilne grenke preizkušnje. Poslušamo ju - pa ju tudi slišimo?

Koliko slavilcev, ki se vse bolj množično zgrinjajo okrog Pahorja ter mu brez konca in kraja delijo priznanja in nagrade, je kdaj v roke vzelo katero od njegovih knjig? In jo prebralo? Mu ploskamo, ker vešče suka pero ali ker ga občudujemo kakor osupljivo cirkuško atrakcijo, dobro ohranjen spomenik, neuničljiv primerek naše vrste, ki se očitno požvižga na zakone narave?

Slepo čredno navduševanje je nevarno, to najbolje ve prav Pahor. Bolj kakor neskončnih aplavzov bi bil gotovo vesel kritičnih ušes in bistrih glav, takih, ki bi premislile, denimo, kaj z narodno zavestjo početi v času, ko čez naše meje pleza čedalje več siromakov iz tretjega sveta.


Preberite še


Najbolj brano