Pamet v roke!
Prerivanje za teran, sporno školjčišče v Piranskem zalivu, zmeda na mejnih prehodih, komedija z odpovedjo koncerta brezveznega Thompsona, ponovni vstop domoljuba-na-vpoklic Jorasa v javni prostor in zdaj še incident med policijama obeh držav. To je približna bilanca slovensko-hrvaških odnosov v zadnjih nekaj mesecih. Ni prav laskavo za diplomaciji obeh držav, kajne?
Pred dnevi so bili policisti ene države tik pred tem, da se zaletijo v policiste druge. Povejmo malo drugače: oboroženi predstavniki ene države so se bili pripravljeni zaleteti v oborožene predstavnike druge. Tovrstnega napihovanja ob meji ne gre precenjevati, a ga hkrati tudi nikakor ne gre podcenjevati. Ne le zato, ker so v zgodovini iz tovrstnih napihovanj že nastajale tudi vojne, predvsem zato, ker ne koristi nikomur.
Odnosi med Slovenijo in Hrvaško, dvema “prijateljskima državama, ki gradita tvoren dialog” in kar je še teh izpraznjenih fraz, že leta niso bili na tako nizki ravni. Po podpisu arbitražnega sporazuma med takratnima premieroma Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor smo se nekako odvadili vzdušja napetosti, v katerem smo živeli od osamosvojitve naprej. Ne le na ravni notranjih ali zunanjih ministrstev, napetost je bila tudi med ljudmi, državljani. Ne gre, na primer, pozabiti, da je pred deset in več leti pred vsakim poletjem postalo aktualno preverjanje, ali hrvaški policisti res še posebej radi Slovence kaznujejo, ker jim v avtomobilu manjka vlečna vrv.
Na potezi je zdaj politika. V pričakovanju odločitve o meji, ki vsaj za eno od strani verjetno ne bo sprejemljiva, je treba žogo umirjati. Zadnja stvar, ki jo potrebujemo, je stopnjevanje, pa četudi bi to lahko prineslo kakšno politično točko. Plenkoviću ali Cerarju, vseeno. Pred leti smo že imeli politika, ki se je po pavlihovsko smešil s pozivom Slovencem, naj ne hodijo na Hrvaško. Prava pot je ravno nasprotna: družite se, prehajajte mejo in se imejte lepo. Bolje nam bo. Tistim na oni in nam na tej strani.