Oves za hotele

Čeprav o Lipici mediji in tudi državljani že leta vpijemo, da je na razpotju in da država ne ve, kaj bi z njo, se je v tem vpitju pogosto zameglilo to, kaj je v Lipici javni interes in kaj ne. Da je to reja konj in z njimi povezane dejavnosti ter ohranjanje posestva kot stoletnega kulturnega spomenika, ni nobenega dvoma.

Po novem pa naj bi bili v javnem interesu tudi hoteli. Tako vsaj trdi gospodarski minister Zdravko Počivavšek, ki je hkrati prepričan, da bosta že leta zaprt in razpadajoč hotel Klub in energetsko potraten hotel Maestoso z že leta zaprtim bazenom poslej ustvarjala takšen dobiček, da bo ostalo še nekaj priboljškov za konje.

A zgodovina pravi drugače. Niti v časih največjega razcveta Lipice, ko so v njej našteli čez sto tisoč obiskovalcev, gostinsko-turistični del ni posloval pozitivno. Tedaj je bila Lipica del obsežnega SOZD (sestavljene organizacije združenega dela) Timav in ker sama kljub stotisočem obiskovalcev ni ustvarila dovolj prihodkov, so morale manjkajoče dinarje za lipiške natakarje in hotele zagotoviti njene sežanske sestrske organizacije.

Ko je bilo tega tovarišijskega pokrivanja izgub konec, so začeli možje v Lipici in Ljubljani iskati način, kako zagotoviti obstoj črede, ki je bila vmes že čisto na tleh, in obenem ohraniti Lipico kot turistično destinacijo. Čreda si je lepo opomogla, država se je, to ji je treba priznati, kot skrbnica javnega dela izkazala. Lipiški javni delavci pa tudi, saj uspejo zgledno veliko čredo vsako leto nakrmiti z manj državnega denarja.

Načina za preživetje hotelov pa niso našli. Leta 2007 je tedanji direktor Matjaž Pust ločil hotelski del v posebno družbo, a odtlej je samo še bolj jasno, da gostinsko-turistični del z državnim vodenjem ne zna splavati iz rdečih številk. Kako bo zdaj, ko sta oba hotela v klavrnem stanju, je še toliko bolj nelogično. Racionalne utemeljitve še nismo slišali.

Zato je konje v Lipici lahko upravičeno strah, da jim bo kmalu zmanjkalo ovsa.

---

---