Optični vozli

Lepo bi bilo, če bi pri sporu med državo in občinami zaradi porabe denarja za gradnjo optičnega omrežja šlo samo za optično prevaro: malce bi si pomeli oči in sprevideli, da smo samo narobe videli. A se je bati, da ne bomo šli tako zlahka skozi in da bodo občine in davkoplačevalci potegnili krajši konec, birokrati pa daljšega.

Zgodba se začne v Bruslju in konča na Tatrah, v Trpčanah, Podbrežah in številnih drugih vaseh, kjer so leta in leta zaman klicali na Telekom, Amis, T2 in še kam, da bi dobili sodobno telefonsko in spletno povezavo s svetom. Komercialnih ponudnikov majhne vasi z nekaj hišami ne zanimajo.

Zato sta priskočili na pomoč Evropa in naša država in ponudili občinam kar zajetne vsote denarja za napeljavo optičnega omrežja v te odročne kraje. A tu se je zapletlo. Razpisi za pridobitev tega denarja so bili birokratsko zapleteni, roki kratki. Kljub temu je številnim občinam po Sloveniji uspelo, pri trinajstih pa se je zapletlo.

Ko je namreč Bruselj preverjal, ali je Slovenija pri delitvi evropskega denarja ravnala pravilno, je ugotovil kar nekaj napak. In od naše države zahteval, da jih odpravi, nepravilno izplačan denar pa izterja nazaj. In tu se je poleg mariborske medicinske fakultete in murskosoboške bolnišnice znašlo tudi trinajst slovenskih občin, ki so, kot so ugotovili državni revizorji, kršile pravila pri izbiri izvajalcev. Zato zdaj država od njih terja 4,5 milijona evrov, največ, 3,4, od treh primorskih.

Občine svoj prav iščejo na sodišču. Če ne bodo uspele (upravno sodišče jim ni ugodilo), bo to zanje velik udarec. Sežanska in ilirskobistriška bosta kar ob desetino letnega proračuna. Če bodo uspele, pa bo udarec dobila država. Bruselj ji namreč grozi s sankcijami, če denarja ne bo izterjala.

Nekaj je gotovo: v obeh primerih bomo poraženci davkoplačevalci. Ki plačujemo birokrate (državne in občinske) zato, da delajo prav. A moramo plačati tudi njihove napake.

---

---