Opozicija mora biti

Okrajne volilne komisije so včeraj preštevale glasove, ki so prispeli po pošti. Rezultate bo državna volilna komisija sporočila danes, do 21. julija bodo obelodanjeni še izidi na tujem in vse bo znano.

Pravzaprav bi moralo biti že vse jasno, v parlament prihajajo poslanci sedmih strank in dva poslanca narodnih manjšin. Sicer ne gre pozabiti na SLS, ki še lahko upa na tistih nekaj glasov, ki bi jo ohranili v hramu demokracije, kjer domuje od samega začetka. Ampak razmerja moči med (pogojno rečeno) levico in desnico morebitni obstanek SLS bistveno ne bo spremenil. Gre le za to, da bi SLS okrepila bodočo opozicijo.

Ali hočemo politiko in zakonodajno oblast brez opozicije? Tudi tisti, ki so pripomogli k tako nespodobno silovitemu naskoku novinca Mira Cerarja pred zasledovalci, bodo kot državljani morali priznati, da bi bilo vendarle dobro imeti priložnost prisluhniti alternativam tistemu, kar zapoveduje oblast. Še posebej zaskrbljeni so lahko po napovedi poražene SDS, da v parlamentu tako rekoč ne prevzemajo odgovornosti. Zaskrbljeni zato, ker bi to pomenilo, da še vedno upoštevanja vreden del države ne priznava na demokratičnih volitvah izvoljene oblasti. Njihov argument za to je znan, prav imajo, ko od sodstva zahtevajo, naj zadevo zaključi, ampak imeli smo volitve in rezultati so takšni, kot so. SDS je tradicionalna stranka in nobena od tradicionalnih se ne more veseliti v nedeljo izražene volje ljudstva. Ne SD, ki so ji volilci moč prepolovili, ne SLS, ki lahko samo še po čudežu ohrani mesto v parlamentu, nekdaj nepremagljive LDS tako rekoč ni več, krščansko demokratska NSi slavi že en sam poslanski sedež več. Nekaj pač ni bilo v redu, naj končno priznajo.

Naj sedijo v poziciji ali v opoziciji, poslanci so bili izvoljeni za to, da nam pišejo zakone. Res je, da jih na koncu sprejme večina, toda po zaslugi opozicije so lahko boljši. Posebej svojim volilcem je opozicija dolžna dokazati, da si je za to prizadevala.

---

---