Ograje režejo v srce

Dolgo je bilo treba čakati, toda dočakali smo upor proti ograjam. Lahko smo različnih mnenj, ali ograje potrebujemo ali ne, koga varujejo ali pa omejujejo, eno dejstvo pa je nesporno. Takšnih ograj, ki raztrgajo in razrežejo, na slovenskem ozemlju nikoli ne bi smelo biti. To niso ograje, to je orožje, ki ubije vse živo, kar se zaplete vanje. Sram nas je lahko, da smo jih dovolili.

Možno je razumeti, da so se ljudje spraševali, kaj bo z begunskimi tokovi, kdo bo koga preplavil. Tragedija v Parizu je podžgala negotovost. Na družbenih omrežjih takšnih in drugačnih sodb in ugibanj ni ne konca ne kraja.

Podlegli smo evropski dvolični politiki, ki hoče zavarovati države, ki so glavni cilj beguncev. Izsiljevanja z grožnjo, da mejne države lahko izpadejo iz schengenskega sporazuma, so zameglile razum.

Toda ne vseh Slovencev, zlasti pa ne Primorcev, ki se še spominjajo streljanja na meji z Italijo, neprehodnega Matajurja, zaprtih mej. Nobenih ograj nočejo, zlasti pa ne ubijalskih.

Ne prenesejo pogleda na razrezane divje živali, ki dva dni trpijo v agoniji. Ta ograja je še toliko bolj kruta, ker jo imajo živali za prehodno grmovje in kar rinejo vanjo. Lovci se organizirajo, poskušajo omiliti škodo in že napenjajo električne pastirje okoli nje. Niti predstavljati pa si ni mogoče, kaj bi bilo, če bi se vanjo zapletli obupani begunci, ki za vsako ceno rinejo iz svojih razrušenih držav. Kaj pa v primeru, če bi se v ograjo zapletel otrok? Naš ali pa begunski, tu ni razlike! Kakšen obraz bi pa v tem primeru imela Slovenija? Ograj je že toliko, da bi se taka nesreča prav lahko dogodila v nepredvidljivih nesrečnih okoliščinah.

Primorci so na prepihu narodov, s svojo zgodovinsko izkušnjo z ograjami na soški fronti v prvi svetovni vojni, ponižanji pod fašizmom, A in B conami po drugi svetovni vojni odločno dvigujejo glas proti ograjam. Vedno so korak pred ostalimi. Ograje niso rešitev, srce jo ponuja, sporočajo.

---

---