Oddaljuje se železna cesta
“Bliža se železna cesta, nje se, ljubca! veselim; iz Ljubljane v druge mesta, kakor tiček poletim,” se je pred 160 leti veselil naš veliki pesnik skorajšnjega odprtja železniške proge med Dunajem in Trstom.
Južna železnica je ne samo omogočila prebivalcem enostavno potovanje do Dunaja, Trsta in drugam, temveč je predvsem povezala Srednjo Evropo z morjem, spodbudila gospodarski razvoj krajev ob njej in gradnjo novih železniških krakov. Tako smo na Primorskem dobili progo med Divačo in Puljem, Divačo in Koprom, Gorico in Trstom ... Prevoz tovora, tudi večjih dimenzij in velikih količin, ni bil več problem.
Hkrati s tovorom so nove proge omogočile tudi potniški promet. Še pred 25 leti je bila Divača, ki se je razvila prav zaradi železnice, kraj, v katerem je bilo možno sesti na direktni vlak za Koper, Pulj, Trst, Pariz, Rim, Dunaj, Budimpešto, Istanbul. Ne na enega, na več na dan.
Zdaj, v novem tisočletju, ko se vsa Evropa trudi preseliti čim več prometa s cest na železnice, vlaka iz Divače za Trst, Pariz in Rim ni, do Pulja vozi enkrat na dan, in še to samo poleti, za pot rabi trikrat toliko časa kot avto, do Kopra večino vlakov nadomešča avtobus.
O potrebnosti drugega tira (ali nove dvotirne proge) do Kopra čivkajo že vrabci na strehi, pristojni pa že leta namesto pametnih rešitev ponujajo obljube, slabe ter strokovno in politično neusklajene projekte.
Ko je po drugi svetovni vojni meja presekala železnico Gorica-Opčine- Sežana, so v pičlega pol leta zgradili progo Kreplje-Sežana. Ni bila vrhunska, a sčasoma so jo obnovili in odlično služi namenu. Kot bi bolje služila namenu tudi proga do Ljubljane, če bi jo obnovili in vlaki po njej med Divačo in Ljubljano ne bi rabili dvojnega časa kot tovornjaki, ki tudi zaradi tega zasedajo tretjino avtoceste.
A železnica je pri nas že leta zapostavljena - od države in od železničarjev samih, ki jim je bolj kot za naložbe mar za lastno ugodje in sindikalni mir.