Od mize do države

Varno živilo je tisto, ki po pripravi in zaužitju ne povzroči bolezni oziroma ne ogroža zdravja ljudi. Tako pravi zakonodaja; evropska in z njo tudi slovenska.

Zato dvomov ne bi smelo biti, ne glede na to, ali se oskrbujemo z ljubiteljsko vzgojeno zelenjavo, s tisto s tržnice, ali pa hrano kupujemo le v trgovini. Tudi pri pitni vodi naj bi bilo vse jasno, saj naj bi bili vodovodni sistemi pod stalnim strogim nadzorom.

A ni povsem tako. Niti v razvitem svetu, kamor sodimo, ne. Na to danes, na Svetovni dan zdravja, opozarja svetovna zdravstvena organizacija (SZO), da bi okrepila skrb in odgovornost vseh členov verige ponudbe hrane in zagotavljanja njene varnosti. To nalogo namreč šteje za pomembno zato, ker po svetu in pri nas ljudje še vedno obolevajo in umirajo zaradi oporečnih živil in onesnažene oziroma okužene pitne vode.

Varna hrana in pitna voda morata biti primerno kakovostni in dostopni vsem, narekuje SZO, čeprav je realnost pogosto drugačna. Cenejša in poceni hrana je manj kakovostna, v njej mrgoli sestavin, ki slabšajo zdravje; pa naj gre za konzervanse, stabilizatorje in ojačevalce okusov, barvila in zmesi, s katerimi nadomeščajo osnovne, sicer drage in dražje sestavine ... Da sestavin, pridobljenih iz gensko spremenjenih kultur, niti ne omenjamo.

Iz vodovodnih pip ponekod vsake toliko še vedno priteče kalna ali kako drugače onesnažena, okužena in oporečna pitna voda. Še huje je v primerih, ko javnega vodovoda gospodinjstva nimajo in se morajo oskrbovati celo s kapnico, ki se nateka v sode ob hišah ...

Vse to živimo v vsakdanu in vse to vpliva na slabšanje zdravja. Včasih so lahko te bolezni usodne, zlasti pri dojenčkih in ostarelih.

Skrb za zdravje se, kot nas učijo zdravniki, začne že pri domači mizi. Zagotovo. A to je le del resnice. Ta skrb se namreč začne tudi pri vsakem od členov v verigi preskrbe s hrano in vodo ter sega vse do državne ravni.

---

---