Nova zgodba

Skrivalnic s prijateljskih tekem je konec, začenja se mundobasket. Svetovno prvenstvo v košarki so Španci po neuspeli generalki na EP pred sedmimi leti (v finalu jih je šokirala Rusija) priredili le z enim ciljem: da ob slovesu njihova zlata generacija postane najboljša na svetu. Redko kdo ne verjame, da v finalu, 14. septembra v Madridu, ne bosta igrali Španija in ZDA. Kar seveda ne pomeni, da na SP ni še nekaj zelo močnih ekip. Iz naše regije bi lahko po dolgem času na SP zelo visoko prišli - Hrvati.

Španija je torej pred menjavo generacij, Slovenija je to tranzicijo skoraj že opravila. Med obema najboljšima generacijama pa je bistvena razlika. Medtem ko lahko upravičeno pišemo o španski zlati generaciji, pa je slovenska zlata le pogojno. Fantje so bili mojstri za osvajanje odličij v mlajših selekcijah, na članski ravni niso imeli takega navdiha. Zagotovili so stalno uvrščanje na celinska in svetovna prvenstva, za piko na i pa je vedno nekaj zmanjkalo. Tudi zato, ker je postal lasten ego pri nekaterih premočan. In ob porazdelitvi vlog je hitro zmanjkalo deklarativno izraženega kolektivnega duha. Nosilci španske igre so postali svetovno znane zvezde, a so se nalog in vlog držali in postali serijski osvajalci odličij na velikih tekmovanjih. Tako preprosto je to.

Kljub menjavi generacij se tekmeci Špancem na vrhu tudi v prihodnje ne bodo izognili. Bistveno bolj zavite v meglo so slovenske perspektive, tudi sodeč po zadnjih rezultatih mlajših reprezentančnih selekcij, ki se klatijo na robu divizije A in B in kjer nam lekcije deli celo Anglija, kjer košarka v etablirane medije zaide le po pomoti ali pa med olimpijskimi igrami.

Slovenska košarka na Kanarskih otokih popoldne začenja novo zgodbo. Nihanj je bilo veliko, kritičnih besed Jureta Zdovca in še koga tudi. Nihče ne pričakuje boja za odličja, realen cilj pa je osmina finala. Imamo ekipo z enim samim zvezdnikom, Goranom Dragićem, ekipa pa lahko zmaguje le s kolektivnim duhom. Če ga bodo dosegli, bodo že zmagali.

---

---