Nov veter ali potop

Tako kot je nemogoče reči, da je Grčija z zmago Sirize rešena nadloge v obliki trojke in strogega varčevanja, tako tudi ne moremo reči, da so si grški volilci s podporo levičarskim populistom podpisali bankrot države in izgon iz institucij Evropske unije. To sta bili glavni mantri dveh glavnih političnih blokov, ki sta s slikanjem katastrofičnega stanja in ponujanjem sebe kot edinega rešitelja poskušala pridobiti naklonjenost volilcev. Aleksis Cipras, bodoči mandatar grške vlade, je bil v tem bolj iznajdljiv. Legitimno!

A zdaj se zanj šele začenja delo. Na svoji grbi nima le pričakovanj domače javnosti, razžaljenih in ponižanih, ki v njem vidijo vsaj delno vrnitev v stanje izpred desetletja, temveč tudi upanje vse evropske levice, ki se ji je po desetletjih anemičnosti in vdanosti v usodo v očeh ponovno zaiskril revolucionarni duh. Cipras ima tako dve možnosti: ali vztraja pri prvotnih izhodiščih svoje stranke in ne glede na nasprotna mnenja evropskih partnerjev poskuša uveljaviti nekapitalizem, ki ga sicer imenuje demokratični socializem, ali pa poskuša v trdih pogajanjih doseči čim boljše posojilne pogoje za svojo Grčijo. Slednje mu lahko celo uspe, saj evropske politike in birokrate v grški tragediji vodijo najrazličnejši interesi, neodplačane milijarde njihovih posojil pa so drobiž v primerjavi z Draghijevim kvantitativnim sproščanjem.

Toda če drugega ne, Siriza vseeno prinaša upanje, da je možen drugačen pristop, nov veter in spopad s krizo tudi z drugačnimi načeli, kot jih vidi finančna oligarhija. Vprašanje pa seveda je, ali so učinkoviti, kajti tudi z odpisom dolgov se mora tisti, ki se jim odpove, strinjati.

Zdi se namreč, da v Grčiji, kot tudi kje drugje po Evropi, seveda tudi v Sloveniji, marsikdo še ni razumel, da ne moreš trošiti več kot ustvariš. Predvsem ne na dolgi rok. Brez zavedanja te preproste logike naših dedov nam ne morejo pomagati ne EU, ne banke, ne država, ne cerkev, ne Marx ...

---

---