Nič ne gre na silo

Nataša Hlaj
sobota, 9. september 2017

Zgodbe z napovedano integracijo beguncev z mednarodno zaščito sredi majhnih Škofij je konec. Čeprav so jim nekateri izrekali dobrodošlico in so si želeli, da bi multikulturnost popestrila vsakdan, so jim drugi dali vedeti - na trenutke preveč nestrpno - , da v tem okolju niso zaželeni. Bojazen pred neznanim in drugačnim, podkrepljena tudi z incidenti v drugih krajih po Evropi, se je usidrala v podzavest nekaterih krajanov.

Kar je po eni strani lahko razumljivo, saj jih je šokiralo, ko so za novico izvedeli čez noč. Bili so nekako nepripravljeni, postavljeni pred zid. Nihče jih ni vprašal za mnenje ali na terenu opravil vsaj mini anketo o vzdušju v vasi. Ljudje bi bili verjetno pomirjeni in bi morda lažje sprejeli takšne novosti, če bi jih nanje pripravili. Takšna je pač človeška narava.

Ko je bilo že vse odločeno in so jim dali vedeti, da ni več poti nazaj, je pričakovano počilo. Zvrstili so se protesti, zbori krajanov, peticija nasprotnikov, sestanki med koprskim županom Borisom Popovičem in državnim sekretarjem na notranjem ministrstvu Boštjanom Šeficem, problematika je polnila tudi medijski prostor. Po šestih mesecih je rešitev končno na dlani. Integracijske hiše v hostlu ne bo, begunci bodo živeli v občinskih stanovanjih.

V civilni iniciativi slavijo, državni birokratski aparat v tej zgodbi ni bil uspešen, koprski župan pa je pogajanja speljal na svoj mlin. Javno ni nikoli nasprotoval prihodu beguncev, ni se pa strinjal z njihovo namestitvijo zgolj na eni lokaciji. Njegov predlog, da družine naselijo razpršeno po krajevnih skupnostih, je na koncu prepričal tudi odločevalce na notranjem ministrstvu.

Morda pa so državni uradniki po takšnem razpletu doumeli, da na silo, predvsem pa v dokaj sovražno nastrojenem okolju civilne iniciative, ni mogoče zagotoviti uspešne integracije. Upajmo, da bo to zanje dobra šola in bodo nauk upoštevali tudi v drugih podobnih primerih v prihodnje.


Povej naprej: