Nekaj plesnivega

Človek je pred desetimi leti podpisal pogodbo in vplačal kupnino. Sredi konjunkture, na vrhuncu eksplozije stanovanjske gradnje. Vesel, da si bo za sicer ne prav majhno ceno kupil dom v mirni, urejeni, novi soseski. Čeprav stavbe še niso bile zgrajene, je bilo njegovo zaupanje trdno. Pa tudi sicer ni imel druge možnosti, saj so nova stanovanja šla za med in za zamudnike ni nikoli nič ostalo.

Dobil je stanovanje, v katerem se na vseh zunanjih stenah nabira plesen in je treba po nekaj letih zamenjati plinske peči. Z balkona na eni strani gleda na odprto gradbeno jamo, polno vode, v kateri se poleti razmnožujejo komarji. Na drugi strani pa zre na parkirišča, ki so samo teoretično njegova. Dejansko jih je kupilo neko drugo podjetje, ki bi tik pred njegovim nosom zdaj gradilo dvanajstnadstropno stolpnico, občina pa resno razmišlja o tem, da bi parkirišča spremenila v dostopno pot za stavbe, ki bodo zrasle na sosednjih zemljiščih. Nič kaj miren dom, vedno manj privlačen in še zdaleč ne več nov.

Profesorji gradbeništva, prava in ekonomije bi lahko na nesrečni Ronket vozili svoje študente na strokovne ekskurzije. Da bi jim pokazali, koliko škode lahko ljudem in mestu povzročijo brezbrižna in neuka politika, ohlapni zakoni, kratkovidna ekonomija, slepi nadzorniki in neodgovorni inženirji.

Pa ne zato, ker bi bil Ronket sam po sebi kaj posebnega. Na žalost je v Sloveniji na stotine podobnih zgodb. Temveč zato, ker so na enem mestu lično nanizane različne faze in oblike gradbeniških tragikomedij. Vsem tem zgodbam je skupno, da so jih pomagali pisati sumljivi mešetarji, bolj pohlepni kot brezvestni, in so jih dopuščali veliki in mali oportunisti, ki so brez slabe vesti nastavljali svoj lonček, dokler se je med cedil. Zdaj ga je zmanjkalo. Gostije je konec, veliki igralci so se skrili. Stanovalcem in davkoplačevalcem pa so ostali jeza, prazen lonec, neporavnani računi. In trdovratna plesen.

#285-ronket


Preberite še


Najbolj brano